Sobota v devetindvajsetem tednu med letom

Poglejte za trenutek, dragi prijatelji, v podobo, ki jo morda poznate iz vsakega doma, kjer rastejo otroci: tisti trenutek, ko se tišina po dolgem dnevu končno naseli v sobo, in vse, kar ostane, je tiho prasketanje računalniškega zaslona ali tihi šum vetra za oknom. V današnjem prvem berilu sveti Pavel piše Efežanom o darovih, ki jih je vsak izmed nas prejel po meri Kristusovega daru. Govori o rasti, o tem, kako »z ljubeznijo delamo resnico« in kako »v vsem rastemo v njega, ki je glava, Kristus«. Pavel nas ne vabi k nekakšnemu abstraktnemu idealu, ampak k nečemu zelo konkretnemu: k življenju, ki je vpeto v telo, v skupnost, v tisto dragoceno tkivo, ki nas drži skupaj, ko se zdi, da se svet maje.

Benjamin Vo je bil fant, ki je to rast, to čudovito širjenje duha, živel s svojo naravno, neizmerno radovednostjo. Spomnite se ga, kako je z zbrano pozornostjo, ki jo je vlagal v svoje digitalne svetove in kodiranje, raziskoval meje mogočega. Bil je kot tisti drevesni poganjek, ki išče svetlobo, vedno usmerjen k nečemu novemu, k nečemu, kar presega trenutno obzorje. Njegova ljubezen do letal, tista njegova sanjska 'con chim airlines', ob kateri se je tako nalezljivo in iskreno hihital, ni bila le hobi. Bila je izraz njegove duše, ki je vedno hotela leteti, ki je v sebi nosila tisto otroško sposobnost, da vidi dlje od zidov sobe, dlje od meja našega vsakdana. In prav v tej njegovi otroški iskrenosti, v tistem njegovem preprostem veselju ob opazovanju letal z očetom Alanom, je bila vtkana tista božja preprostost, o kateri govori Pavel: biti zrel v Kristusu pomeni ohraniti srce, ki se zna čuditi.

Toda danes, ko smo zbrani v tej sveti tišini, štiri mesece po tistem junijskem dnevu, ko je Ben odšel domov k Očetu, moramo biti popolnoma iskreni. Jezus nam v evangeliju postavi vprašanje, ki nas strese do temeljev: »Ali mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki od vseh drugih Galilejcev, ker so to pretrpeli?« To je vprašanje, ki ga nosimo vsi, ki smo kdaj stali ob odprtem grobu ali ob postelji, ki je postala pretiha. Zakaj? Zakaj nekateri odidejo tako hitro, medtem ko se drugi starajo? Jezus nam odgovarja z odločnim 'Nikakor!' in nas vabi, da ne iščemo krivde tam, kjer je ni. Alan in Thao, vem, kako globoka je ta noč vajinega spomina. Vem, da se v tišini hiše, ko vsi drugi spijo in se ulice poležejo, v vajina srca prikrade tista tihotapna, grenka misel, ki jo toliko staršev nosi v popolni samoti: 'Ali sem spregledal kakšen znak? Ali bi lahko ukrepali drugače? Je bila v moji skrbi kakšna napaka?'

Poslušajte me zdaj, v tej sveti navzočnosti, kjer ni prostora za laž in kjer Bog bere iz dna vajinih src: niste krivi. Bolezen, ki je preizkusila Benovo pot, ni bila kazen in ni bila posledica nobene vajine napake, nobene opustitve, nobene zamujene priložnosti. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem krhkem življenju pridejo kot nevihte, ki jih nobena človeška budnost ne more preprečiti ali zaustaviti. Bili ste Benovo varno zavetje, njegovo nebo, njegov dom. On je čutil vajino ljubezen do zadnjega diha. Odložite ta kamen krivde, ki vam ne pripada in ki ga Bog od vas nikoli ni zahteval. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej obtoževali sami? Vi niste zgrešili. Vi ste ljubili z vsem svojim bitjem, in ta ljubezen ostaja zapisana v večnosti.

Jezus nam nato podari prispodobo o figovcu. »Pusti ga še letos,« pravi vrtnar, »da ga okopljem in pognojim. Morda bo prihodnje leto obrodil sad.« To je podoba Božje neskončne potrpežljivosti. Bog ne gleda na nas kot na nekoga, ki ga je treba hitro odrezati, če ne dosežemo rezultatov. On je tisti, ki okopava zemljo okoli naših src, tudi ko smo popolnoma izsušeni od žalosti. Benjaminovo življenje, čeprav na videz kratko, je bilo bogato s sadovi, ki jih morda še ne vidimo v celoti. Spomnite se tistega tihega, a tako zgovornega trenutka, ko je kot petnajstletnik, brez kakršne koli zunanje spodbude, mami in očetu ponudil svoj hranilnik, da bi pomagal stricu Williamu, ki se je boril s posledicami kapi. Nikoli ga ni razbil, ni ga izpraznil na silo, saj ni bilo potrebe – stric je imel zavarovanje. A tista ponudba, tista čista, brezpogojna pripravljenost mladega fanta, da da vse, kar ima, za nekoga, ki ga ima rad, je bila čista podoba Božje velikodušnosti. To je bil Benjamin. To je bil njegov način, da je 'dajal Bogu, kar je Božjega'. On je razumel, da je ljubezen tista valuta, ki v večnosti edina šteje.

In kje je Ben zdaj? Tukaj se odpre tista nebeška širina, o kateri govori današnji psalm: »Z veseljem pojdimo v Gospodovo hišo.« Benjamin ni izginil v hladno praznino. On je tam, kjer ni več solz, v tistem prostranstvu, ki ga je tako rad opazoval skozi okna letal in v svojih tihih sanjah. Njegova ljubezen še naprej diha na tem svetu. Tam daleč v vietnamskem kraju Cà Mau, v tistem vodnjaku čiste vode, ki nosi njegovo ime, v vsakem požirku, ki odžeja žejnega človeka, še naprej utripa Benovo dobro srce. Njegova prisotnost živi v vsakem dejanju dobrote, ki jo naredite v njegovem spominu, v vsakem tihem vzdihu, ki se dviga k Bogu. Ne bojte se, da bi se njegova luč ugasnila; ona se le preoblikuje v nekaj, kar nas zdaj vodi k Bogu.

Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj ob tej poti. Vem, kako zelo pogrešaš svojega brata, s katerim si delil smeh, prostore in neštete trenutke odraščanja. Ne boj se svoje žalosti. Bodi pogumen. Nosi njegov spomin v svojem srcu in živi polno, tako kot si je on želel zate. Ben te gleda z neba z Očetovim nasmehom in te varuje na vseh tvojih korakih. Ko se spomniš tistih trenutkov, ko sta skupaj v svoji domišljiji gradila 'con chim airlines' in se ob tem tako pristno smejala, vedi, da tisti smeh ni izginil. On je del večnosti, ki vas čaka. Tista vez med vama, tista bratska ljubezen, je močnejša od smrti. Ona je vtkana v samo tkivo nebes.

Zato vas danes, vsi vi, ki nosite težka bremena – starši, ki žalujete, brat, ki iščeš oporo, in vsi vi, ki poslušate od daleč s svojimi tihimi ranami – prosim: ne nosite tega sami. Izročite svoje solze Bogu. Pustite, da vas Njegova milost objame. Ne bojte se živeti naprej, kajti ljubezen ne umre. Spomin na Benjamina naj ne bo več le teža, ampak plamen, ki sveti na vaši poti. Pojdite iz tega prostora z mirom v srcu, kajti Bog je z vami, in Ben vas čaka tam, kjer se nebo in zemlja objameta v večni luči. Danes, ko greste domov, si vzemite s seboj tole: niste pozabljeni. Niste sami. Bog, ki šteje vsak las na vaši glavi, vas drži v svoji dlani. In Benjamin? On je v tistem objemu, kjer je vse končno prav. Amen.