Trideseta nedelja med letom

Predstavljajte si za trenutek, dragi prijatelji, tisti tihi, skoraj neopazen trenutek v poznem popoldnevu, ko se sonce začne nagibati k obzorju in soba postane topla, zlata, skorajda preveč mirna. V takšnih trenutkih se nam zdi, da se vse, kar smo kdaj imeli in kar smo ljubili, zbere v eni sami točki. V današnjem prvem berilu slišimo naročilo, ki zveni skoraj kot šepet stare modrosti: »Ne stiskaj tujca, ne delaj krivice vdovi ali siroti.« Bog ne govori o velikih zakonih, ampak o tistem, kar je najbolj krhko: o človeku, ki nima nikogar, o človeku, ki je ostal sam sredi sveta, ki hiti mimo. Bog pravi: »Če bodo vpili k meni, jih bom uslišal, kajti jaz sem usmiljen.« To je obljuba, ki ne pozna meja, obljuba, ki seže v vsako našo osamljenost.

Benjamin Vo, naš dragi Ben, je bil fant, ki je to usmiljenje živel, ne da bi se sploh zavedal, da ga živi. Spomnite se ga, ne kot nekoga, ki je bil zaprt v svoje digitalne svetove, ampak kot fanta, ki je znal s tisto svojo čudovito, iskreno radovednostjo pogledati vsakega človeka. Bil je kot tisti pilot, ki sedi v kabini letala – zbran, osredotočen, pripravljen na vzlet, a hkrati popolnoma odprt za lepoto neba. Spomnite se tistega trenutka, ko je kot petnajstletnik, brez kakršne koli zunanje spodbude, mami in očetu ponudil svoj hranilnik, da bi pomagal stricu Williamu. Nikoli ga ni razbil, ni ga izpraznil na silo, saj ni bilo potrebe – stric je imel zavarovanje. A tista ponudba, tista čista, brezpogojna pripravljenost mladega fanta, da da vse, kar ima za nekoga, ki ga ima rad, je bila čista podoba Božje velikodušnosti. To je bil Benjamin. To je bil njegov način, da je 'dajal Bogu, kar je Božjega'. On je razumel, da je ljubezen tista valuta, ki v večnosti edina šteje. Njegova radost ob opazovanju letal, tisto njegovo tiho hihitanje ob misli na 'con chim airlines', je bilo v resnici globoko čaščenje življenja, ki ga je Bog položil v njegove roke.

Toda danes, ko so minili že štirje dolgi meseci od tistega junijskega dne, ko je Ben odšel domov k Očetu, moramo pogledati tisti del resnice, ki ga včasih težko nosimo v prsih. Jezus v evangeliju odgovarja na vprašanje o največji zapovedi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. In svojega bližnjega kakor samega sebe.« To je temelj, na katerem stoji ves svet. A včasih se nam zdi, da je ta temelj premalo, ko nas udari val žalosti. Alan in Thao, vem, kako globoka je ta noč vajinega spomina. Vem, da se v tišini hiše, ko vsi drugi spijo in se ulice poležejo, v vajina srca prikrade tista tihotapna, grenka misel, ki jo toliko staršev nosi v popolni samoti: 'Ali sem spregledal kakšen znak? Ali bi lahko ukrepali drugače? Je bila v moji skrbi kakšna napaka?'

Poslušajte me zdaj, v tej sveti navzočnosti, kjer ni prostora za laž in kjer Bog bere iz dna vajinih src: niste krivi. Bolezen, ki je preizkusila Benovo pot, ni bila kazen in ni bila posledica nobene vajine napake, nobene opustitve, nobene zamujene priložnosti. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem krhkem življenju pridejo kot nevihte, ki jih nobena človeška budnost ne more preprečiti ali zaustaviti. Bili ste Benovo varno zavetje, njegovo nebo, njegov dom. On je čutil vajino ljubezen do zadnjega diha. Odložite ta kamen krivde, ki vam ne pripada in ki ga Bog od vas nikoli ni zahteval. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej obtoževali sami? Vi niste zgrešili. Vi ste ljubili z vsem svojim bitjem, in ta ljubezen ostaja zapisana v večnosti.

Jezus nam ne daje odgovorov na vsa naša 'zakaj', ampak nam daje samega sebe. On je tisti, ki je šel skozi smrt, da bi nam pokazal, da ljubezen ne umre. In kje je Ben zdaj? Tukaj se odpre tista nebeška širina, o kateri govori današnji psalm: »Gospod, moja moč, ljubim te.« Benjamin ni izginil v hladno praznino. On je tam, kjer ni več solz, v tistem prostranstvu, ki ga je tako rad opazoval skozi okna letal in v svojih tihih sanjah. Njegova ljubezen še naprej diha na tem svetu. Tam daleč v vietnamskem kraju Cà Mau, v tistem vodnjaku čiste vode, ki nosi njegovo ime, v vsakem požirku, ki odžeja žejnega človeka, še naprej utripa Benovo dobro srce. Njegova prisotnost živi v vsakem dejanju dobrote, ki jo naredite v njegovem spominu, v vsakem tihem vzdihu, ki se dviga k Bogu. Ne bojte se, da bi se njegova luč ugasnila; ona se le preoblikuje v nekaj, kar nas zdaj vodi k Bogu.

Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj ob tej poti. Vem, kako zelo pogrešaš svojega brata, s katerim si delil smeh, prostore in neštete trenutke odraščanja. Ne boj se svoje žalosti. Bodi pogumen. Nosi njegov spomin v svojem srcu in živi polno, tako kot si je on želel zate. Ben te gleda z neba z Očetovim nasmehom in te varuje na vseh tvojih korakih. Ko se spomniš tistih trenutkov, ko sta skupaj v svoji domišljiji gradila 'con chim airlines' in se ob tem tako pristno smejala, vedi, da tisti smeh ni izginil. On je del večnosti, ki vas čaka. Tista vez med vama, tista bratska ljubezen, je močnejša od smrti. Ona je vtkana v samo tkivo nebes.

Zato vas danes, vsi vi, ki nosite težka bremena – starši, ki žalujete, brat, ki iščeš oporo, in vsi vi, ki poslušate od daleč s svojimi tihimi ranami – prosim: ne nosite tega sami. Izročite svoje solze Bogu. Pustite, da vas Njegova milost objame. Ne bojte se živeti naprej, kajti ljubezen ne umre. Spomin na Benjamina naj ne bo več le teža, ampak plamen, ki sveti na vaši poti. Pojdite iz tega prostora z mirom v srcu, kajti Bog je z vami, in Ben vas čaka tam, kjer se nebo in zemlja objameta v večni luči. Danes, ko greste domov, si vzemite s seboj tole: niste pozabljeni. Niste sami. Bog, ki šteje vsak las na vaši glavi, vas drži v svoji dlani. In Benjamin? On je v tistem objemu, kjer je vse končno prav. Amen.