Sreda 29. tedna med letom

Predstavljajte si, da stojite v tihi, prostrani dvorani letališča, kjer se zdi, da se čas ustavi. Okoli vas so ljudje, ki hitijo, vsak s svojo prtljago, vsak s svojim ciljem. A vi opazujete nekoga, ki ne hiti. Opazujete fanta, kot je bil naš Benjamin, ki s tistim svojim značilnim, bistrim pogledom strmi v zaslon z odhodi in prihodi. V tistem trenutku se zdi, da ves svet čaka na nekaj, kar šele prihaja, na nekaj, kar je onkraj obzorja. Sveti Pavel nam v današnjem prvem berilu govori o nečem podobnem, o tisti 'skrivnosti', ki je bila dolgo skrita, zdaj pa nam je razodeta v Kristusu. Pavel pravi: »V njem imamo svoboden dostop in zaupljiv pristop po veri vanj.« To ni le teološka trditev; to je povabilo v domovanje, kjer nas Bog pričakuje kot svoje otroke.

Benjamin Vo je bil fant, ki je to 'skrivnost' bližine živel s svojo naravno, čudovito radovednostjo. Spomnite se ga, ko je s tisto svojo zbrano pozornostjo, ki jo je vlagal v svoje računalniške projekte in kodiranje, raziskoval svet. Nič zanj ni bilo preveč zapleteno, nič preveč oddaljeno. Njegov um je bil kot radar, ki je vedno iskal nove poti, nove povezave. In vendar, za vso to briljantnostjo, za vsemi tistimi algoritmi in načrti za njegovo 'con chim airlines', je bilo srce, ki je bilo tako mehko, tako neizmerno sposobno ljubezni. Spomnite se tistega tihega, a tako zgovornega trenutka, ko je kot petnajstletnik, brez kakršne koli zunanje spodbude, mami in očetu ponudil svoj hranilnik, da bi pomagal stricu Williamu. Ni ga razbil, ni ga izpraznil na silo, saj ni bilo potrebe – stric je imel zavarovanje. A tista ponudba, tista čista, brezpogojna pripravljenost mladega fanta, da da vse, kar ima, za nekoga, ki ga ima rad, je bila čista podoba Božje velikodušnosti. To je bil Benjamin. To je bil njegov način, da je 'dajal Bogu, kar je Božjega'. On je razumel, da je ljubezen tista valuta, ki v večnosti edina šteje.

Toda danes, dragi moji, ko smo zbrani v tej sveti tišini, štiri mesece po tistem junijskem dnevu, ko je Ben odšel k Očetu, moramo biti popolnoma iskreni. Jezus nam v evangeliju govori o budnosti. »Bodite pripravljeni,« pravi. »Kajti ob uri, ko ne pričakujete, pride Sin človekov.« Včasih se nam zdi, da je naša žalost prav to – ta nenehna pripravljenost, ta boleča budnost, ko se zdi, da gospodarja ni od nikoder, da je nebo postalo tiho in da so naša vprašanja ostala brez odgovora. Alan in Thao, vem, kako globoka je ta noč vajinega spomina. Vem, da se v tišini hiše, ko vsi drugi spijo, v vajina srca prikrade tista tihotapna, grenka misel, ki jo mnogi starši nosijo v tišini: 'Ali sem spregledal znak? Ali bi lahko storili več? Je bila v moji skrbi kakšna napaka?'

Poslušajte me zdaj, v tej sveti navzočnosti, kjer ni prostora za laž: niste krivi. Bolezen, ki je zaznamovala Benovo pot, ni bila kazen, ni bila posledica nobene vajine napake, nobene opustitve. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem življenju so kot nenadni sunki vetra, ki jih nobena človeška budnost ne more preprečiti ali ustaviti. Bili ste Benovo varno zavetje. Bili ste tisti, ki ste ga ljubili z vsem, kar ste imeli. In on je to vedel. On je čutil vajino ljubezen kot najtoplejši dom na svetu. Odložite ta kamen krivde, ki vam ne pripada in ki ga Bog od vas nikoli ni zahteval. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej obtoževali sami? Vi niste zgrešili. Vi ste ljubili z vsem svojim bitjem. To je dovolj. To je vse, kar Bog od vas pričakuje.

Jezus v današnjem evangeliju govori o služabniku, ki ga gospodar postavi čez svoje premoženje. »Blagor tistemu služabniku, ki ga bo gospodar ob svojem prihodu našel pri tem delu.« Benjaminovo 'delo' je bila njegova ljubezen, njegova nalezljiva radovednost, njegov nasmeh, ki je osvetlil sobo, in tista njegova globoka, tiha skrb za druge. On je svoje poslanstvo opravil. In kje je to srce danes? Tu se odpre nebeško obzorje, tista milost, o kateri govori sveto pismo. Benjamin ni izginil v praznino. On je tam, kjer ni več solz, v tistem večnem prostranstvu, ki ga je tako rad opazoval skozi okna letal in v svojih tihih sanjah. Njegova ljubezen še naprej deluje na tem svetu. Tam daleč v vietnamskem kraju Cà Mau, v tistem vodnjaku čiste vode, ki nosi njegovo ime, v vsakem požirku, ki odžeja žejnega človeka, še naprej utripa Benovo dobro srce. Njegova prisotnost živi v vsakem dejanju dobrote, ki jo naredite v njegovem spominu. Ne bojte se, da bi se njegova luč ugasnila; ona se le preoblikuje v nekaj, kar nas zdaj vodi k Bogu.

Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj ob tej poti. Vem, kako zelo pogrešaš svojega brata, svojega najboljšega prijatelja, s katerim si delil smeh, prostore in sanje. Ne boj se svoje žalosti. Bodi pogumen. Nosi njegov spomin v srcu in živi polno, tako kot si je on želel zate. Ben te gleda z neba z Očetovim nasmehom in te varuje na vseh tvojih korakih. Ko se spomniš tistih trenutkov, ko sta skupaj v svoji domišljiji gradila 'con chim airlines' in se ob tem tako pristno smejala, vedi, da tisti smeh ni izginil. On je del večnosti, ki vas čaka. Tista vez med vama, tista bratska ljubezen, je močnejša od smrti. Ona je vtkana v samo tkivo nebes.

Zato vas danes, vsi vi, ki nosite težka bremena – starši, ki žalujete, brat, ki iščeš oporo, in vsi vi, ki poslušate od daleč s svojimi tihimi ranami – prosim: ne nosite tega sami. Izročite svoje solze Bogu. Pustite, da vas Njegova milost objame. Ne bojte se živeti naprej, kajti ljubezen ne umre. Spomin na Benjamina naj ne bo več le teža, ampak plamen, ki sveti na vaši poti. Pojdite iz tega prostora z mirom v srcu, kajti Bog je z vami, in Ben vas čaka tam, kjer se nebo in zemlja objameta v večni luči. Danes, ko greste domov, si vzemite s seboj tole: niste pozabljeni. Niste sami. Bog, ki šteje vsak las na vaši glavi, vas drži v svoji dlani. In Benjamin? On je v tistem objemu, kjer je vse končno prav. Amen.