Četrtek v 31. tednu med letom

Poglejte za trenutek na tisto preprosto podobo, ki jo mnogi od vas nosite v srcu: Benjamin, ki sredi poletnega dne, s tistim svojim značilnim, iskrenim nasmehom, stoji ob letališki ograji. Okoli njega vrvež sveta, ljudje, ki hitijo, vsak s svojo torbo, vsak s svojimi opravki. On pa tam stoji, popolnoma v svojem elementu, z očmi, uprtimi v nebo, kjer se v daljavi dvigajo letala. V tistem trenutku ni bilo zanj nič pomembnejšega od tistega, kar je bilo pred njim. Ni bilo hitenja, ni bilo tekmovalnosti, bila je le čista, otroška radovednost, ki je v svojem bistvu prepoznala lepoto stvarstva. V tistem trenutku se je Ben dotikal nečesa, kar presega vsakdanje skrbi – dotikal se je samega daru življenja, ki ga Bog polaga v roke vsakega izmed nas.

Sveti Pavel v današnjem pismu Filipljanom govori o nečem zelo osebnem. Pravi: »Karkoli mi je bilo v dobiček, sem zaradi Kristusa štel za izgubo.« Pavel je imel vse razloge, da bi bil ponosen na svoj rod, na svojo izobrazbo, na svojo popolno izpolnjenost postave. A ko je srečal Kristusa, je vse to postavil na drugo mesto. Ne zato, ker bi bilo slabo, ampak zato, ker je našel nekaj, kar je neprimerljivo večje: »vzvišenost spoznanja Jezusa Kristusa«. Benjamin je bil fant z izjemnim, briljantnim umom. Pri petnajstih letih je krmaril po zapletenih svetovih tehnologije, ki so mnogim odraslim ostajali skriti. A v svojem bistvu je bil Benjamin kot Pavel: ni se oklepal svoje genialnosti kot nekega dosežka. Njegova prava veličina je bila v tem, kako lahkotno je to svojo bistrost podrejal ljubezni.

Spomnite se, kako je Ben ljubil. Spomnite se tistega tihega, a tako zgovornega trenutka, ko je mami in očetu ponudil svoj celoten hranilnik, da bi pomagal stricu Williamu. Ni ga razbil, ni ga izpraznil, saj ni bilo potrebe – bila je to gesta srca, ki je reklo: »Jaz sem tukaj, z vsem, kar imam.« To je bila Benova resnična velikost. On ni iskal priznanja, iskal je, kako bi bil koristen. On je bil tisti, ki je razumel, da je človek bogat le takrat, ko zna dati.

Moramo pa si danes, štiri mesece po njegovem odhodu, odkrito pogledati v oči in priznati težo, ki jo nosite. Alan, Thao, Ryan – vem, da so trenutki, ko se zdi, da je tišina v hiši preglasna. Vem, da se v vas kdaj naseli tista tihotapna senca, tista misel, ki jo toliko staršev nosi v popolni samoti: »Ali sem spregledal kakšen znak? Ali bi lahko storili več? Je bila v moji skrbi kakšna napaka?« Poslušajte me zdaj, v tej sveti navzočnosti, kjer Bog bere iz dna vaših src: niste krivi. Bolezen, ki je preizkusila Benovo pot, ni bila kazen in ni bila posledica nobene vaše napake ali opustitve. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem krhkem življenju pridejo kot nevihte, ki jih nobena človeška budnost ne more preprečiti. Bili ste Benovo varno zavetje do zadnjega diha. Odložite ta kamen krivde, ki vam ne pripada, kajti Bog vas ne obtožuje. Vi niste zgrešili. Vi ste ljubili z vsem svojim bitjem, in ta ljubezen ostaja zapisana v večnosti.

Jezus v evangeliju danes govori o izgubljeni ovci in izgubljenem novcu. Poglejte, kako zelo se Bog trudi, da bi našel tisto, kar je izgubljeno. »Kateri človek med vami, ki ima sto ovc in izgubi eno izmed njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za tisto, ki se je izgubila, dokler je ne najde?« Jezus nas ne uči le o iskanju grešnikov; uči nas o svojem srcu, ki ne prenese, da bi bil kdor koli pozabljen. Benjamin ni izgubljen. On je tista ovca, ki jo je Dobri Pastir našel in jo vzel na svoja ramena. In ko jo najde, Jezus pravi: »Rešite se z menoj!« Nebesa se radujejo. Benjamin je zdaj del te nebeške radosti.

On je tam, kjer ni več nobenega vprašanja »zakaj«. On je tam, kjer se njegova radovednost, tista strast do letal in tista njegova sposobnost, da prisluhne zgodbam, končno sreča z virom vse resnice. In veste, kaj je najlepše? Da Benovo ljubezen še vedno čutimo tukaj. Ta »Well of Love«, ta vodnjak v Cà Mau, ki v njegovem imenu prinaša vodo tistim, ki so žejni, je kot tista živa voda, o kateri govori Jezus. Benova ljubezen ne miruje. Ona še naprej teče, še naprej hrani, še naprej daje življenje tam, kjer je bilo prej suho in pusto.

Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj ob tej poti. Vem, kako globoko pogrešaš svojega brata, s katerim si delil toliko trenutkov. Ne boj se svojih solz. Ben te spremlja, te varuje in si želi, da živiš polno, pogumno in v luči. Tvoja žalost ni znak šibkosti, ampak dokaz ljubezni, ki jo še vedno deliš z njim. In vsi vi, ki poslušate od daleč – vsak otrok, ki trpi, vsaka družina, ki nosi svoj težki križ – vedi, da niste sami. Bog vas drži v svojih dlaneh.

Ko se danes vrnete k svojim domovom, ne iščite velikih, zapletenih odgovorov. Iščite preprosto ljubezen. Morda je to le trenutek tišine, morda prijazen pogled, morda molitev za nekoga, ki trpi. V tej majhnosti boste našli tisto nebeško povzdignjenje, ki ga je Ben že dosegel. On je tam, v Božjem objemu, in vas vabi, da ne odlašate z življenjem. Živite. Ljubite. In vedite, da je vse pripravljeno. Amen.