Zapovedani praznik vseh svetih

Poglejte za trenutek na potno torbo, ki čaka ob vratih – tisto torbo z nalepkami iz svetovnih velemest, v kateri so ostali drobni spomini, letalske karte in tista neomajna radovednost mladega človeka, ki je hotel videti, kako daleč sega nebo. V današnjem prvem berilu iz knjige Razodetja slišimo o množici, ki je nihče ne more prešteti, iz vseh narodov in rodov, ki stojijo pred prestolom in pred Jagnjem, oblečeni v bela oblačila in s palmovimi vejicami v rokah. Janez vidi tisto neizmerno prostranstvo nebes, kjer ni več solza, kjer ni več bolniških sob, ampak le še nepregledno občestvo tistih, ki so oprali svoja oblačila v Jagnjevi krvi. Danes, na praznik vseh svetih, ne gledamo le v tista davna, vzvišena imena s koledarja, ampak gledamo tja gor, v tisto nebeško gostijo, kjer prostor deli tudi naš ljubljeni Benjamin.

Ko pomislimo na to, kako je Ben hodil po tem svetu, se nam v spomin nehotno prikrade tisti topel družinski trenutek s počitnic, ko stoji med mamo Thao in mlajšim bratom Ryanom, z razkošnim slapom in zelenimi pašniki v ozadju, njegov obraz pa prereže tisti značilen, vesel nasmeh z aparatom na zobeh. Bil je fant z izjemnim, briljantnim umom, ki je že pri štirinajstih letih z lahkoto krmaril po zapletenih okoljih oblaka in DevOps arhitektur, ki jih je obvladoval njegov oče Alan. A tisto, kar je zares definiralo Benjamina, ni bila le njegova ostra logika ali tista neizmerna strast do letalstva in njegovih sanjskih 'con chim airlines', ob katerih se je tako nalezljivo in iskreno hihital. Bila je njegova izjemna mehkoba, tisto globoko sočutje, ki ga je nosil v svojem mladem srcu za vsakogar, ki je trpel.

Toda ustavimo se tukaj, kajti praznik vseh svetih nas ne uči poceni tolažbe, ampak nas pelje skozi resnico življenja. Priznajmo si jo odkrito, kajti minevajo že štirje dolgi meseci od tistega junijskega dne, ko je Ben odšel domov k Očetu: žalost zna biti včasih tiha, a neizprosna teža, ki te obide sredi bele dneva ali v tisti gluhi nočni uri, ko hiša utihne. Alan in Thao, vem, kako globoko v vajinih srcih odzvanja tista bolečina. Vem, da se v vaju kdaj naseli tista tihotapna senca, ki jo toliko staršev nosi v popolni samoti: »Ali bi lahko opazili prej? Ali bi lahko storili več?« Poslušajte me zdaj, v tej sveti navzočnosti, kjer Bog bere iz dna vajinih src in ne pozna laži: niste krivi. Bolezen, ki je preizkusila Benovo pot, ni bila kazen in ni bila posledica nobene vajine napake ali opustitve. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem krhkem življenju pridejo kot nevihte, ki jih nobena človeška budnost ne more preprečiti. Bili ste Benovo varno zavetje do zadnjega diha. Odložite ta kamen krivde, ki vam ne pripada, kajti Bog vas ne obtožuje.

Poglejte zdaj v evangelij. Jezus gre na goro, sjedne in začne govoriti tiste osupljive besede: »Blagor tistim, ki žalujejo, kajti potolaženi bodo. Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.« Jezus ne slavi tistih, ki so v življenju zmagovali po človeških merilih, ampak tiste, ki nosijo v sebi prostor za Boga. Benjamin je to blagrovo resnico nosil v svojem bitju, ne da bi o tem premišljeval. Spomnite se tistega neverjetnega trenutku, ko je bil star komaj petnajst let – ko je sam od sebe, brez vsakršnega pritiska, mami in očetu ponudil svoj celoten hranilnik, da bi pomagal stricu Williamu, ki se je boril s posledicami kapi. Nikoli ga ni razbil, ni ga izpraznil, saj ni bilo potrebe – stric je imel zavarovanje. A tista ponudba, tista čista, brezpogojna pripravljenost fanta, da da dobesedno vse, kar ima, za nekoga, ki ga ima rad, je bila podoba nebeške čistoče srca. To je bil Ben. Njegova ljubezen ni bila le beseda; bila je daritev, ki še naprej živi v tistem vodnjak v Cà Mau, ki v njegovem imenu prinaša čisto vodo žejnim. On še naprej daje, on še naprej ljubi skozi vas.

Kje je Ben zdaj? Tukaj se odpre tista nebeška širina drugega berila, ki nam pravi: »Ljubljeni, zdaj smo Božji otroci in še ni razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da bomo ko se bo razodel, njemu podobni, kajti videli ga bomo takšnega, kakor je.« Benjamin ni izginil v temo. On je v tistem svetlem, nepreglednem obličju svetih, ki obkrožajo Božji prestol. Njegov briljantni um, njegova radovednost in njegov dobrotljivi duh so našli svoj pravi dom tam, kjer ni več sloves poslov in kjer ni več bolniških postelj. On gleda na vas z neba z Očetovim nasmehom.

Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj ob tej poti, nosiš spomin na tiste skupne trenutke, na tiste izlete in igrivost, ki sta jo delila. Ne boj se svojih solz. Ben te spremlja, te varuje in si želi, da živiš polno, pogumno in v luči. In vsi vi, ki poslušate od daleč – vsak otrok, ki trpi, vsaka družina, ki nosi svoj težki križ – vedi, da niste sami. Bog vas drži v svojih dlaneh. Pojdite iz tega prostora z mirom v srcu. Danes, ko se vrnete k svojim domovom, vzemite s seboj majhno dejanje dobrote v Benovem imenu – nasmehnite se nekomu, ki je žalosten, odpustite tistemu, ki vas je prizadel, ali pa v tišini recite: »Gospod, hvala ti za Benjamina.« To je dovolj. To je tista pot k svetosti, ki jo je on že dosegel. Amen.