Ponedeljek tridesete medletne nedelje

Stopite za trenutek v tisto preprosto, tiho sobo, kjer popoldanska svetloba pada skozi okno in riše dolge sence po tleh. Na mizi leži odprta knjiga, ob njej pa so skrbno zložene stvari nekoga, ki je tu pravkar sedel: par čevljev ob vratih, skodelica, ki se je še komaj dobro ohladila, in tista čudovita, otroška radovednost, ki je še malo prej napolnjevala prostor. V današnjem prvem berilu sveti Pavel piše Efežanom z besedami, ki nas režejo naravnost v srce: »Bodite drug do drugega dobrosrčni, usmiljeni! Odpuščajte si, kakor je tudi Bog vam v Kristusu odpustil. Bodite torej posnemovalci Boga kot ljubljeni otroci in živite v ljubezni.« Pavel ne govori o kakšnih nedosegljivih višavah. Govori o tistem vsakdanjem, mehkem gibu roke, ki pobota skrevana brata, o pogledu, ki ne presoja, ampak sprejema. In dodaja tisto presenetljivo luč: »Nekoč ste bili tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Živite kakor otroci luči.«

Ko premislimo o tej luči, se nam v spomin nehoten prikrade naš ljubljeni Benjamin. Pomislite nanj – ne skozi dolge sezname njegovih izjemnih dosežkov v logiki ali računalništvu, ne skozi tiste zapletene AWS okolja, ki jih je obvladoval z umom dvakrat starejšega človeka, temveč v tistem enem čudovitem, preprostem trenutku. Spomnite se ga, kako je z očetom Alanom in mamo Thao ter mlajšim bratom Ryanom potoval po svetu, kako ga je prevzemala prostranost neba in kako je v svoji bujni domišljiji ustvarjal svojo letalsko družbo, tisto navihano 'con chim airlines', ob kateri se je vedno tako nalezljivo in iskreno hihital. Njegov smeh ni bil nikoli glasen ali vsiljiv; bil je kot topel veter, ki je razgnal vsako tesnobo v sobah, kjer je bil doma. V njem sta se prepletala matematična natančnost in otroška radost, tista globoka sposobnost, da se čudi svetu, ki ga je obdajal. V njegovem pogledu je bila vedno tista ista svetloba, o kateri govori Pavel – čista, nepopačena in polna prihodnosti.

Toda danes, ko so minili že štirje dolgi meseci od tistega junijskega dne, ko je Ben odšel domov k Očetu, moramo pogledati tisti del resnice, ki ga včasih težko nosimo v prsih. Priznajmo si jo: žalost zna biti neusmiljena. Pride takrat, ko jo najmanj pričakuješ – sredi navadnega dne, ob pogledu na prazen stol, ob zvoku letala, ki reže nebo. Alan in Thao, vem, kako globoka je ta noč vajinega spomina. Vem, da se v tišini hiše, ko vsi drugi spijo in se ulice poležejo, v vajina srca prikrade tista tihotapna, grenka misel, ki jo toliko staršev nosi v popolni samoti: 'Ali sem spregledal kakšen znak? Ali bi lahko ukrepali drugače? Je bila v moji skrbi kakšna napaka?'

Poslušajte me zdaj, v tej sveti navzočnosti, kjer ni prostora za laž in kjer Bog bere iz dna vajinih src: niste krivi. Bolezen, ki je preizkusila Benovo pot, ni bila kazen in ni bila posledica nobene vajine napake, nobene opustitve, nobene zamujene priložnosti. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem krhkem življenju pridejo kot nevihte, ki jih nobena človeška budnost ne more preprečiti ali zaustaviti. Bili ste Benovo varno zavetje, njegovo nebo, njegov dom. On je čutil vajino ljubezen do zadnjega diha. Odložite ta kamen krivde, ki vam ne pripada in ki ga Bog od vas nikoli ni zahteval. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej obtoževali sami? Vi niste zgrešili. Vi namreč niste zatajili v ničemer; vi ste ljubili z vsem svojim bitjem, in ta ljubezen ostaja zapisana v večnosti.

Poglejte zdaj v evangelij, kako se tista luč nenadoma prebije skozi okorelost predpisov. Jezus poučuje v shodnici na soboto. Tam stoji žena, ki je bila osemnajst let zgrbljena in ni mogla niti pogledati v višino. Osemnajst let je gledala le v prah pod svojimi nogami, obremenjena z bremenom, ki ga ni mogla stresti s sebe. Ko jo Jezus zagleda, jo pokliče k sebi in reče besede, ki pretresejo prostor: »Žena, rešena si svoje slabotnosti!« Položi nanjo roke in ona se v tistem trenutku vzravna. Vzravna se in začne slaviti Boga. Vodja shodnice se je razburil, ker je Jezus delal na soboto, toda Jezus mu odgovori naravnost v srce: »Ali ni moralo to Abrahamovo hčer, ki jo je satan vezal osemnajst let, rešiti teh vezi na soboto?«

To je ta prelomni trenutek, tisti božji dotik, ki ga potrebujemo vsi mi. Ben je bil tako kot tista žena v evangeliju včasih ujet v bolečino svojega telesa, v tiste ure, ko je komaj lovil sapo, in vendar je njegov duh ostal neskončno svoboden. V sanjah, ki jih je prinesel čas po njegovem odhodu, se je prikazal – tako kot tistega večera, ko je stal zunaj ob vratih in rekel svojemu ocu: »Ba ơi, test nào con cũng qua hết. Con tự thở được bình thường mà… sao con lại bị như vầy?« Ba ga je objel in mu dejal, da bo zdaj na nebu za vedno, Ben pa se je zmehčal in rekel: »Không sao đâu, con sẽ dõi theo ba mẹ.« Poglejte to lepoto… Tudi takrat, ko je bil zmeden pred skrivnostjo trpljenja, je bil njegov prvi gib usmerjen v to, da pomiri svoje starše. To je bil Benjamin. Njegovo srce je bilo tako veliko, da je še v sanjah mislil na tiste, ki jih ima rad – tako kot takrat, ko je bil star komaj petnajst let in je hotel mami in očetu ponuditi svoj celoten hranilnik za strica Williama, ki ga je zadela kap. Nikoli ga ni razbil, ni ga izpraznil na silo, saj ni bilo potrebe – stric je imel zavarovanje. A tista ponudba, tista čista, brezpogojna pripravljenost mladega fanta, da da vse, kar ima, za nekoga, ki ga ima rad, je bila čista podoba Božje velikodušnosti.

In kje je Ben zdaj? Tukaj se odpre tista nebeška širina, o kateri govori današnji psalm: »Blagoslovljen človek, ki ne hodi po svetu hudobnih… ampak se veseli v Gospodovi postavi.« Benjamin ni izginil v hladno praznino. On je tam, kjer ni več solz, v tistem prostranstvu, ki ga je tako rad opazoval skozi okna letal in v svojih tihih sanjah. Njegova ljubezen še naprej diha na tem svetu. Tam daleč v vietnamskem kraju Cà Mau, v tistem vodnjaku čiste vode, ki nosi njegovo ime, v vsakem požirku, ki odžeja žejnega človeka, še naprej utripa Benovo dobro srce. Njegova prisotnost živi v vsakem dejanju dobrote, v vsakem tihem vzdihu, ki se dviga k Bogu.

Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj ob tej poti. Vem, kako zelo pogrešaš svojega brata, s katerim si delil smeh, prostore in neštete trenutke odraščanja. Ne boj se svoje žalosti. Bodi pogumen. Nosi njegov spomin v svojem srcu in živi polno, tako kot si je on želel zate. Ben te gleda z neba z Očetovim nasmehom in te varuje na vseh tvojih korakih. Ko se spomniš tistih trenutkov, ko sta skupaj v svoji domišljiji gradila 'con chim airlines' in se ob tem tako pristno smejala, vedi, da tisti smeh ni izginil. On je del večnosti, ki vas čaka.

Zato vas danes, vsi vi, ki poslušate od daleč s svojimi tihimi ranami – vsak otrok, ki nosi bolezen, vsaka družina, ki nosi svoj težki križ – prosim: ne nosite tega sami. Izročite svoje solze Bogu. Pustite, da vas Njegova milost objame. Pojdite iz tega prostora z mirom v srcu, kajti Bog je z vami, in Ben vas čaka tam, kjer se nebo in zemlja objameta v večni luči. Danes, ko greste domov, si vzemite s seboj tole: niste pozabljeni. Niste sami. Bog, ki šteje vsak las na vaši glavi, vas drži v svoji dlani. In Benjamin? On je v tistem objemu, kjer je vse končno prav. Amen.