Spomin na svetega Pija iz Pietrelcine, duhovnika

Vsi poznamo tisti trenutek, ko se pripravljamo na pot. Morda je to družinski izlet, morda dolga vožnja na letališče, morda le odhod v službo. Preverjamo torbe, iščemo potne liste, preračunavamo, kaj vse bomo potrebovali. V današnjem evangeliju pa Jezus svojim učencem naroči nekaj, kar nas popolnoma ustavi: 'Ničesar ne jemljite na pot: ne palice, ne torbe, ne kruha, ne denarja.' Zamislite si to. Brez varnostne mreže. Brez načrta B. Jezus jih pošilja v svet zgolj z zaupanjem v tistega, ki jih pošilja.

Ta slika – potovanje brez prtljage – nas danes vabi, da pogledamo v svoje srce. Kako pogosto se mi, obteženi s svojimi skrbmi, s svojimi 'kaj če bi' in s težo preteklosti, počutimo, kot da moramo vse nositi sami? Benjamin Vo je bil fant, ki je razumel, kaj pomeni raziskovati. Bil je mojster logike, briljanten um, ki je že zelo zgodaj razumel zapletene sisteme sveta. A v svojem kratkem, čudovitem življenju nas je učil nekaj globljega: da je največja moč v preprostosti srca. Spomnite se tistega trenutka, ko je Benjamin, še tako mlad, želel ponuditi ves svoj hranilnik za svojega strica Williama. Ni ga razbil, ni ga izpraznil, a ta ponudba – ta pripravljenost, da bi dal vse, kar je imel, za nekoga, ki ga je ljubil – to je tista 'prtljaga', ki jo vzamemo v večnost. To je tista nevidna, a neuničljiva ljubezen.

Alan, Thao, Ryan… vem, da so zadnji trije meseci minili v senci, ki se zdi nepremostljiva. Vem, da se v tišini vajinega doma, ko pogrešate Benov smeh ali tisto njegovo radovedno razmišljanje o letalih, pogosto počutite, kot da bi morali imeti odgovore, ki jih ni. Morda se vaju loteva tista tiha, strupena misel: 'Kaj če bi bila bolj pozorna? Kaj če bi storila več?' Naj vam danes, sredi te svete tišine, Gospod reče nekaj, kar mora prebiti vsak zid obtoževanja: Niste krivi. Bolezen ni bila kazen. Ni bila posledica nobene vajine opustitve ali napake. Kot je Jezus v evangeliju poslal svoje učence, da zdravijo in prinašajo mir, tako danes on prihaja k vama, da ozdravi vajino srce te neupravičene krivde. Nekatere stvari v tem krhkem svetu se zgodijo zunaj vsakega človeškega dosega. Nič, kar bi storili ali ne storili, tega ne bi moglo ustaviti. Ben je bil v vajinih rokah varen, ljubljen in popolnoma sprejet. Odložite to breme, ki ga niste dolžni nositi. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej vi obtoževali?

Sveti Pij iz Pietrelcine, čigar god danes obhajamo, je bil človek, ki je globoko razumel trpljenje. Bil je človek, ki je v svojem telesu nosil rane Kristusa, a je kljub temu ves čas govoril o upanju. Govoril je o tem, da moramo 'moliti, upati in ne biti vznemirjeni'. To je težko, mar ne? Kako ne biti vznemirjen, ko manjka tisti, ki je bil srce naše družine? Kako ne biti vznemirjen, ko je stol za mizo prazen? Toda sveti Pij nam ne daje recepta za hitro pozabo. On nam daje recept za vztrajnost. On nas uči, da je Bog prisoten prav v tisti praznini, ki jo čutite.

Benjamin je bil fant, ki je ljubil letala. Sanjal je o 'con chim airlines'. Bil je radoveden, vedno je iskal višave. In zdaj, ko razmišljamo o njem, si ga predstavljajmo v tistih višavah, o katerih je sanjal, a v popolni svobodi Božjega miru. On ni več omejen z ničimer. On je zdaj tisti, ki vas čaka. In Ryan, dragi brat, ti nosiš v sebi del te Benove radovednosti. Ti si tisti, ki moraš nadaljevati to pot raziskovanja. Ne boj se sanjati, ne boj se biti radoveden, ne boj se leteti visoko. Ben te gleda in se ponosi s tabo. Vsakič, ko boš videl letalo na nebu, naj bo to zate tihi pozdrav od brata, ki te spodbuja: 'Nadaljuj, Ryan. Jaz sem tukaj.'

Jezus v evangeliju pravi: 'Whatever house you enter, stay there.' To je povabilo k stabilnosti sredi nemira. Jezus ne želi, da bi bili nomadi v svoji žalosti, da bi bežali od svoje bolečine. On želi, da se ustavimo v njegovem domu. Da ostanemo v njegovi navzočnosti. Da mu dovolimo, da nas nahrani, ko smo lačni miru. In v tej tišini, ko se zdi, da je vse izgubljeno, se zgodi preobrat. Bog nam ne daje kruha, ki ga lahko kupimo, ampak nam daje sebe. On postaja naš kruh na poti.

Nikoli ne pozabite, da je Benova ljubezen še vedno živa. V tistem vodnjaku v Vietnamu, ki nosi njegovo ime, v tisti vodi, ki daje življenje drugim, se Benova dobrota pretaka naprej. To ni bilo njegovo dejanje, to je bila njegova narava – biti dar za druge. In to se ne konča s smrtjo. To se nadaljuje v večnost.

Zato vas danes prosim: ko boste odšli iz te cerkve, ne nosite s seboj teže, ki je niste dolžni nositi. Odložite krivdo. Odložite strah. Vzemite s seboj le spomin na tisti Benov nasmeh, na tisto njegovo iskreno radovednost, na tisto njegovo pripravljenost, da bi dal vse za drugega. To je tisto, kar šteje. To je tisto, kar ostane. In v tem spominu boste našli moč za jutri. Bog vas vidi, Bog vas ljubi in Benjamin je v njegovem objemu, kjer ni več bolečine, le neskončna, nebeška radost. Naj vas Gospod blagoslovi s svojim mirom, ki presega vsako razumevanje, in naj vas vodi korak za korakom, vse do tistega srečanja, kjer se boste spet objeli v večnosti. Amen.