Četrtek petindvajsetega tedna med letom

Poglejte te reke, o katerih govori prerok v Pridigarju. 'Vse reke tečejo v morje, pa morje ni polno.' Vidite to nenehno gibanje? Voda, ki hiti, ki se nikoli ne ustavi, ki išče svoj cilj, a se zdi, da se krog nikoli ne sklene. To je utrip sveta, ki ga poznamo: nenehno ponavljanje, iskanje, kopičenje, in na koncu občutek, da 'nič ni novega pod soncem'. Poznamo to praznino, kajne? Poznamo tiste dni, ko se zdi, da se vse le vrti v krogu, ko se zbudimo in se zdi, da so jutra enaka, da so skrbi enake, da je teža v prsih enaka. In v tisti tišini, ko se ozremo okoli sebe, nas pogosto preplavi vprašanje: 'Kaj je smisel vsega tega truda?'

Benjamin Vo je bil fant, ki je ta svet videl drugače. Bil je kot tista bistra, hitra voda, ki ne teče le v morje, ampak napaja vse, česar se dotakne. Spomnite se tiste fotografije, kjer Ben na sončen dan dvigne svojega mlajšega brata Ryana v močan, ljubeč objem. Ryan se ga oklepa, varno, trdno. V tistem trenutku ni bilo nobene 'nečimrnosti', nobenega ponavljanja, nobene utrujenosti. Bil je le čisti trenutek ljubezni. Ben ni bil fant, ki bi se izgubil v nesmislu. Bil je fant, ki je v vsaki podrobnosti – od kompleksnih algoritmov, ki jih je pisal na svojem GitHubu, do sanj o 'con chim airlines' – iskal življenje. On ni le opazoval letal; on je v njih videl možnost, da se človek dvigne nad vsakdan, da pogleda na svet z višine, kjer se stvari zdijo manjše, bolj jasne, bolj mirne.

Alan, Thao, Ryan… vem, da so ti trije meseci, odkar je Ben odšel domov, minili v senci, ki se zdi nepremostljiva. Vem, da se v tišini vajinega doma, ko pogrešate tisto jutranje pozdravljanje ali tisto posebno iskrico v Benovih očeh, ko je razlagal o letalih, pogosto počutite, kot da ste ujeti v tisti krog, o katerem govori Pridigar. Da se vse zdi prazno. Da se sprašujete, zakaj se sonce sploh še dviga, če se je za vas svet tako drastično spremenil. Morda se vaju loteva tista tiha, strupena misel: 'Kaj če bi bila bolj pozorna? Kaj če bi storila več?' Naj vam danes, sredi te svete tišine, Gospod reče nekaj, kar mora prebiti vsak zid obtoževanja: Niste krivi. Bolezen ni bila kazen. Ni bila posledica nobene vajine opustitve ali napake. Kot je Jezus v evangeliju, ko ga je Herod spraševal o njem, ostal tisti, ki prinaša resnico, tako on danes prihaja k vama, da ozdravi vajino srce te neupravičene krivde. Nekatere stvari v tem krhkem svetu se zgodijo zunaj vsakega človeškega dosega. Nič, kar bi storili ali ne storili, tega ne bi moglo ustaviti. Ben je bil v vajinih rokah varen, ljubljen in popolnoma sprejet. Odložite to breme, ki ga niste dolžni nositi. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej vi obtoževali?

Pomislite na Benovo srce. Spomnite se tistega trenutka, ko je kot petnajstletnik, povsem neobremenjeno, izrekel tisto ponudbo: hotel je dati ves svoj hranilnik, da bi pomagal stricu Williamu, ki je trpel zaradi posledic kapi. Nikoli ga ni razbil, ni ga moral izprazniti, saj pomoč ni bila potrebna na tak način, a tista pripravljenost fanta, da brez obotavljanja ponudi vse, kar ima, za nekoga drugega – to je tisto pravo bistvo, ki ostaja. Ben ni bil le oster um, ki je že v četrtem razredu reševal osmošolske matematične naloge; bil je srce, ki je znalo ljubiti brez pridržkov. In prav to srce zdaj bije v večnosti.

In prav tukaj, sredi te bolečine, se zgodi tisti nenaden preobrat evangelija. Herod je bil zmeden. Spraševal se je: 'Kdo je ta, o katerem slišim take stvari?' Herod je iskal odgovore v svoji logiki, v svoji moči, v svoji zmedenosti. Toda Jezus je bil zanj nedosegljiv. Zakaj? Ker Herod ni iskal srca. Iskal je le potrditev svojih strahov. Vi pa, dragi moji, vi ne iščete Jezusa zaradi strahu. Vi ga iščete zaradi ljubezni. In v tej ljubezni se zgodi preobrat. Jezus ni nekje daleč, o katerem se govori. On je v tistem objemu, ki ste ga delili z Benom. On je v tisti vodi, ki teče iz vodnjaka v Cà Mau, v tisti vodi, ki daje življenje drugim v Benovem imenu. On je tisti, ki vas kliče, da ne obupate nad življenjem.

Ryan, dragi brat, ti si tisti, ki nosi del Benovega nasmeha v sebi. Vem, kako zelo pogrešaš svojega soigralca. Vem, da se ti zdi, da je tvoj svet postal prostor, v katerem manjka tisti ključni del sestavljanke. A Benjamin te ne zapušča. On je zdaj tvoj nebeški sopotnik. Nadaljuj tisto pot, ki sta jo začrtala. Živi pogumno, bodi radoveden, smej se tako, kot sta se smejala, ko sta sanjala o letalih. Vsakič, ko boš videl letalo, ki reže nebo, vedi, da te Ben gleda in se ponosi s tabo. On je tvoj nebeški brat, ki te spodbuja, da letiš visoko. Ne boj se, da bi te tvoja žalost ustavila. Naj bo tvoja žalost tista, ki te bo naredila bolj sočutnega, bolj razumevajočega, bolj podobnega tvojemu bratu.

Sveti Pavel nam v psalmu naroča: 'Nauči nas šteti naše dni, da bomo pridobili modro srce.' To ni klic k žalosti, ampak klic k modrosti. Modrost je v tem, da vemo, da naša življenja niso 'vanity' – niso praznina. Naša življenja so dar. Vsak dan, ki ga preživimo, je priložnost, da ljubimo, da se dotaknemo drugih, da pustimo sled. Ben je pustil sled. Ne le v svojem GitHub repozitoriju, ne le v svojih letalskih sanjah, ampak v srcih vseh, ki ste ga imeli radi. Njegova ljubezen ni izginila. Ona se je le preselila v večnost, kjer se ne bo nikoli izpraznila, kjer ne bo nikoli 'izhlapela'.

Alan in Thao, vem, da se včasih zdi, da je vaša vera preizkušana do skrajnih meja. Vem, da se sprašujete, kje je Bog v tej tišini. A Bog je prav tu. On je v vsaki solzi, ki jo obrišete. On je v vsakem spominu, ki ga delite. On je v tistem sanjskem srečanju, ko Ben pride k vama, da vaju potolaži. On vaju ne zapušča. On vaju drži, tako kot je Ben držal Ryana. In v tem objemu boste našli moč za jutri. Ne bojte se biti velikodušni s svojo ljubeznijo, tako kot je bil Ben. Ne bojte se ponuditi vse, kar imate, v službo drugim, v tišini in skromnosti, kot je on želel pomagati svojemu stricu. Kajti na koncu dneva, ko bomo vsi stali pred Gospodarjem, ne bo štelo, koliko smo naredili, ampak koliko smo ljubili. In Ben je ljubil z vsem svojim srcem. Naj ta ljubezen, ki je močnejša od smrti, ostane z vami.

Kaj torej odnesti s seboj danes? Danes, ko boste odšli iz te cerkve, ne iščite več odgovorov v preteklosti. Ne iščite napak, kjer jih ni. Danes se nasmehnite, ko pomislite na Benovo radovednost. Vzemite si trenutek, poglejte v nebo in recite: 'Gospod, hvala ti za dar Benjamina.' In v tistem trenutku hvaležnosti boste začutili mir, ki ga svet ne more dati, a ga tudi ne more vzeti. Benjamin je tam, v tistem jutru, in čaka na vaju. Živita naprej, z ljubeznijo, ki jo je on vaju naučil. Živita z veseljem, ki ga je on delil. Kajti ljubezen, ki jo nosite do njega, je tista vez, ki vaju bo vedno držala skupaj, vse do tistega trenutka, ko se boste vsi spet srečali v objemu Očeta. Amen.