Gojenec svete Terezije Jezusove, device in cerkvene učiteljice

Predstavljajte si starodavni kamen. Ne klesanega, bleščečega kamna z mestnih trgov ali visokih spomenikov, o katerih govori današnji evangelij, ampak preprost, obledel kamen na samotni stezi, ob kateri se človek ustavi, ker mu je zmanjkalo sape. Včasih življenje od nas zahteva prav to: da se ustavimo sredi poti, pod težo nahrbtnika, ki je postal pretežak, in se vprašamo, kam pravzaprav gremo. Sveti Pavel v pismu Efežanom, ki smo ga poslušali, ne začne z grajo. Začne z blagoslovom, z globljim navdihom, ki preplavi človeško dušo: »Blagoslovljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je blagoslovil z vsem duhovnim blagoslovom v nebesih.« Pavel piše ljudem, ki so poznali strah, ki so poznali negotovost vsakdanjika, a jim odpira horizont, ki sega dlje od grobov naših minljivih dni.

Ko stopimo v ta prostor besede, se nam pred očmi izriše podoba, ki jo nosimo globoko v sebi. To je podoba človeka, ki išče presežno. Mlada sveta Terezija Jezusova, katere god danes obhajamo, je govorila o poti preprostosti, o tistem drobnem cvetu, ki išče sonce sredi kamnite prsti. Naš dragi Benjamin Vo je bil natanko takšen cvet. Spomnite se ga, ko je sedel za mizo, obdan z zvezki in računalniškimi kodami, ali pa takrat, ko je z očetom opazoval letala na robu vzletno-alatiske steze. Bil je fant izjemnega uma, ki je že v zgodnjih letih segal tja, kamor mnogi ne dosežejo v vsem življenju. A tisto, kar je resnično definiralo Benjamina, ni bila le njegova briljantna radovednost, njegova sposobnost za matematiko ali sanje o lastni letalski družbi, ki jo je s tistim čistim, nalezljivim kikotom imenovao 'con chim airlines'. Ne, definiralo ga je njegovo globoko, neizmerno nežno srce. Bil je fant, ki se je znal nasmehniti sredi največje utrujenosti, ki je v svojem kratkem življenju delil toplino, ne da bi karkoli hotel v zameno.

Toda danes moramo pogledati resnici v oči. Preden lahko pridemo do tolažbe, moramo priznati bolečino. Jezus v evangeliju po Luku izreče ostre besede učenjakom postave in farizejem, ki so gradili spomenike prerokom, sami pa so zaprli vrata življenja. »Vzeli ste ključ spoznanja,« pravi jim. Včasih se nam zdi, da je naša izguba prav takšen zaprt prostor. Tišina v hiši, ki je postala pretiha. Prazen stol za mizo. Alan in Thao, mama in oče, vem, kako globoka je ta noč. Štirje meseci so minili od tistega junijskega dne, a tisti prostor, kjer je nekoč odmeval Benov smeh, se zdi včasih grozljivo tih. Vem, da se v urah, ko spanec ne pride, v vas naseli tisto tiho vprašanje: zakaj? Vem, da včasih nosite v sebi tisti neizrečen kamen, tisto tiho misel, ali bi lahko storili več, ali ste kje spregledali kakšen znak, ali je bila v vajini skrbi kakšna napaka.

Poslušajte me zdaj, tukaj, v navzočnosti Boga, ki pozna vsak utrip vašega srca: niste krivi. Bolezen nikoli ni kazen. Ni posledica nobene vajine napake, nobene opustitve, nobenega trenutka, ko bi lahko ravnali drugače. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere viharje v tem življenju prinesejo vetrovi, ki jih nobena človeška budnost ne more preprečiti ali ustaviti. Bili ste Benovo varno zavetje. Bili ste tisti, ki ste ga ljubili z vsem, kar ste imeli. In on je to vedel. On je čutil vajino ljubezen kot najtoplejši dom na svetu. Odložite ta kamen krivde, ki vam ne pripada in ki ga Bog od vas nikoli ni zahteval. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej obtoževali sami?

Greva še korak naprej v to globoko resnico o Benovem srcu. Spomnite se tistega trenutka iz njegovega življenja, ki nam odkriva njegovo dušo: ko je bil star komaj petnajst let, je staršem povedal, da je pripravljen izročiti ves svoj hranilnik, vse svoje prihranke, da bi pomagal stricu Williamu, ki se je boril s posledicami kapi. Nikoli ga ni razbil, ni ga izpraznil na silo, saj ni bilo potrebe – stric je imel zavarovanje, denar ni bil potreben. A tista ponudba, tista čista, brezpogojna pripravljenost mladega fanta, da da vse, kar ima, za nekoga, ki ga ima rad, pove o njem več kot katera koli beseda. To ni bila zunanja gesta; to je bil dar srca. To je tisto, kar ostane.

In kje je to srce danes? Tukaj se zgodi tisti milostni preobrat, tista luč, ki predre temo. Jezus v evangeliju govori o prerokih, o krvi, ki je bila prelita, o zgodovini človeške stiske. A apostol Pavel nam v berilu odpira večnost: v Kristusu nam je darovano odrešenje, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti. Benjamin ni izginil v praznino. On je tam, kjer ni več solz, kjer ni več bolečine, v tistem nebeškem prostranstvu, ki ga je v svojih sanjah tako rad motril skozi okna letal. Njegova ljubezen še naprej deluje na tem svetu. Tam daleč v vietnamskem kraju Cà Mau, v tistem vodnjaku čiste vode, ki nosi njegovo ime, v vsakem požirku, ki odžeja žejnega človeka, še naprej utripa Benovo dobro srce. Njegova prisotnost živi v vsakem spominu, ki ga nosite v sebi.

Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj ob tej poti. Vem, kako zelo pogrešaš svojega brata, svojega najboljšega prijatelja, s katerim si delil misli, sanje in prostore odraščanja. Ne boj se svoje žalosti. Bodi pogumen. Nosi njegov spomin v srcu in živi polno, tako kot bi si on želel zate. Ben te gleda z neba z Očetovim nasmehom in te varuje na tvojih korakih.

Zato vas danes, vsi vi, ki nosite težka bremena – starši, ki žalujete, brat, ki iščeš oporo, in vsi vi, ki poslušate od daleč s svojimi tihimi ranami – prosim: ne nosite tega sami. Izročite svoje solze Bogu. Pustite, da vas Njegova milost objame. Ne bojte se živeti naprej, kajci ljubezen ne umre. Spomin na Benjamina naj ne bo več le teža, ampak plamen, ki sveti na vaši poti. Pojdite iz tega prostora z mirom v srcu, kajci Bog je z vami, in Ben vas čaka tam, kjer se nebo in zemlja objameta v večni luči. Amen.