33. nedelja med letom

Predstavljajte si za trenutek tiho sobo, v kateri na mizi leži nekaj povsem običajnega: škatla z lego kockami ali morda odprt prenosni računalnik, na katerem se v vrsticah kode skriva zametek nečesa velikega. Benjamin je bil fant, ki je v takšnih trenutkih popolnoma izginil v svoj svet. Spomnite se tistega njegovega pogleda, ko je s popolno zbranostjo in tisto svojo značilno, tiho radovednostjo preučeval delovanje oblakov AWS ali načrtoval svojo 'con chim airlines'. V tistih trenutkih ni bilo pomembno, koliko je star ali kje se nahaja; pomembno je bilo le to, da je gradil. Da je ustvarjal. Da je v svoj svet vnašal red, logiko in tisto čisto, neomadeževano veselje, ki ga premore le otroško srce, ki še ne pozna cinizma sveta.

Ko danes poslušamo priliko o talentih, se morda sprva zdrznemo. Govori o gospodarju, ki odhaja, o služabnikih, ki prejmejo različne vsote, in o tistem, ki zakoplje svoj talent v zemljo. A pomislite na Benjamina. On ni bil fant, ki bi karkoli zakopal. On je bil fant, ki je vedno »investiral« – ne v denar, ampak v ljudi, v trenutke, v radovednost. Ko je razmišljal o tem, kako bi s svojim hranilnikom pomagal stricu Williamu, ni šlo za matematiko. Šlo je za srce, ki je vedelo, da je vse, kar imamo, dar, ki ga je treba deliti. To je bila njegova zvestoba v malem. In prav to zvestobo Gospod danes išče v nas.

Moramo si danes, pet mesecev po tistem junijskem dnevu, ko je Benjamin odšel k Očetu, odkrito pogledati v oči in priznati težo, ki jo nosite, Alan, Thao in Ryan. Vem, da so trenutki, ko se hiša zazdi pretiha, ko so prostori izpraznjeni tistega njegovega mehkega glasu in tistega jutranjega pričakovanja novega dne. Vem, da se v tišini noči v vas včasih naseli tista grenka senca, tisto tiho vprašanje, ki ga toliko staršev nosi v popolni samoti: »Ali sem spregledal kakšen znak? Bi lahko storil več? Je bila v moji skrbi kakšna napaka?« Poslušajte me zdaj, v tej sveti uri, pred obličjem Boga, ki bere iz najglobljih kotičkov vaše duše: niste krivi. Bolezen, ki je preizkusila Benovo pot, ni bila kazen in ni bila posledica nobene vaše napačne odločitve ali opustitve. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem krhkem življenju priletijo kot nevihte, ki jih nobena človeška budnost, nobena skrbnost in noben napor ne morejo preprečiti. Bili ste njegovo varno zavetje, njegova ljubezen, njegov dom do zadnjega diha. Odložite ta težki kamen krivde, ki vam ne pripada; Bog vas ne obtožuje. Vi niste zgrešili. Vi ste ljubili z vsem svojim bitjem, in ta ljubezen ostaja zapisana v večnosti.

Sveti Pavel nam v drugem berilu pravi: »Vi niste v temi, da bi vas tisti dan presenetil kakor tat. Saj ste vsi sinovi luči in sinovi dneva.« Benjamin je bil otrok luči. Njegova radovednost, njegova pripravljenost pomagati, tisti njegov nasmeh, ko je govoril o letalih – to je bila luč, ki je ne more ugasniti nobena zemeljska noč. Gospodar v priliki ne sprašuje služabnikov, koliko so naredili v primerjavi z drugimi. Sprašuje jih po njihovi zvestobi. »Prav, dobri in zvesti služabnik,« reče gospodar. To je tisto, kar šteje. Benjamin je bil zvest. Bil je zvest svojemu bratu Ryanu, zvest svoji družini, zvest svojemu veselju do življenja. In zdaj, v Božji prisotnosti, sliši te iste besede: »Pridi, deli gospodarjevo veselje.«

Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj. Vem, kako globoko pogrešaš tistega, s katerim si delil svoje dneve, svojo igro, svojo mladost. Ne skrivaj svojih solz. Ben te gleda z neba in ti pošilja tvoj navdih. Nadaljuj tisto, kar sta začela, živi pogumno in z odprtim srcem, saj veš, da bratov objem ni izginil, ampak se je razširil v večnost. Tvoja ljubezen do njega je tista vez, ki jo smrt ne more pretrgati.

In vsi vi, ki poslušate od daleč – vsak otrok, ki nosi svoj križ na bolniški postelji, vsaka mati in vsak oče, ki nosita pretežko breme izgube – vedi, da niste sami. Bog vas drži v svojih dlaneh. Niste pozabljeni. Tudi takrat, ko se zdi, da je tišina preglasna, je v tej tišini prisotna milost. Benova ljubezen, ki se danes pretaka skozi tisti vodnjak v Cà Mau, tista voda, ki v njegovem imenu odžeja lačne in žejne v daljni deželi, je znamenje, da ljubezen ne umre. Ona se spremeni, ona se razlije, ona postane dar za druge.

Ko bomo danes odšli iz tega prostora v vsakdanje življenje, ne iščimo velikih, zapletenih rešitev. Vzemimo s seboj nekaj zelo preprostega: majhno dejanje dobrote v Benovem imenu. Prijazna beseda nekomu, ki je osamljen, trenutek tihe molitve za utrujenega človeka, topel objem domačim. V tej majhnosti se nam odpira nebesko kraljestvo, ki ga je naš Benjamin že dosegel. On je tam, v svetlobi, in nas čaka. Živite torej v upanju. Kajti Bog je z vami, danes in na vse veke. Amen.