Sobota v dvaintridesetem tednu med letom

Predstavljajte si za trenutek, kako je stati na letališki ploščadi in opazovati vzlet letala. Tisti trenutek, ko se težka kovinska ptica odlepi od tal, ko premaga gravitacijo in se dvigne v modrino, je nekaj, kar je Benjamina vedno očaralo. Spomnite se tistih ur, ko je z očetom Alanom stala ob ograji, s pogledom uprtim v nebo, in v tišini delila sanje o 'con chim airlines'. V tistih trenutkih ni bilo mogoče čutiti teže sveta; bila je le čista radovednost in tisto tiho, a globoko zaupanje, da je svet velik, da so obzorja široka in da je vsak vzlet začetek nečesa novega. Benjamin je bil fant, ki je v svojem kratkem življenju letel visoko, ne le s svojimi mislimi o letalstvu, temveč s svojo sposobnostjo, da vidi lepoto v preprostih stvareh.

Sveti Janez nam v današnjem berilu piše: »Ljubljeni, zvesto ravnaš v vsem, kar delaš za brate, in to za tujce.« Ta zvestoba, o kateri govori apostol, ni nekaj, kar bi se zgodilo enkratno. To je drža srca. Benjamin je bil takšen. Bil je zvest v svoji ljubezni do Ryana, zvest v svojem spoštovanju do staršev, in zvest v svoji pripravljenosti, da bi dal vse, kar je imel, za tiste, ki jih je imel rad. Spomnite se tistega trenutka, ko je želel ponuditi ves svoj hranilnik za strica Williama. Ni ga razbil, ni ga izpraznil, ker ni bilo treba, a tista pripravljenost – tista ponudba, da bi dal vse, kar je zbral, za nekoga drugega – je bila čista resnica njegovega srca. To je bil Ben. Fant, ki je razumel, da je človek bogat le takrat, ko je pripravljen darovati.

Moramo si danes, pet mesecev po tistem junijskem dnevu, ko je Benjamin odšel k Očetu, odkrito pogledati v oči in priznati težo, ki jo nosite, Alan, Thao in Ryan. Vem, da so trenutki, ko se hiša zazdi pretiha, ko so prostori izpraznjeni tistega njegovega mehkega glasu in tistega jutranjega pričakovanja novega dne. Vem, da se v tišini noči v vas včasih naseli tista grenka senca, tisto tiho vprašanje, ki ga toliko staršev nosi v popolni samoti: »Ali sem spregledal kakšen znak? Bi lahko storil več? Je bila v moji skrbi kakšna napaka?« Poslušajte me zdaj, v tej sveti uri, pred obličjem Boga, ki bere iz najglobljih kotičkov vaše duše: niste krivi. Bolezen, ki je preizkusila Benovo pot, ni bila kazen in ni bila posledica nobene vaše napačne odločitve ali opustitve. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem krhkem življenju priletijo kot nevihte, ki jih nobena človeška budnost, nobena skrbnost in noben napor ne morejo preprečiti. Bili ste njegovo varno zavetje, njegova ljubezen, njegov dom do zadnjega diha. Odložite ta težki kamen krivde, ki vam ne pripada; Bog vas ne obtožuje. Vi niste zgrešili. Vi ste ljubili z vsem svojim bitjem, in ta ljubezen ostaja zapisana v večnosti.

Jezus nam v evangeliju pripoveduje o vdovi, ki vztraja pri krivičnem sodniku. »Krivični sodnik,« pravi Jezus, »sicer ne mara Boga in ne spoštuje ljudi, a ker ga vdova nadleguje, ji bo pomagal, da ne bo prišla in ga naposled udarila.« To je nenavadna podoba, mar ne? Jezus nas ne uči, da je Bog kot ta sodnik. Nasprotno, on nas uči o nas samih. Jezus nas sprašuje: »Ali ne bo Bog izkazal pravice svojim izvoljenim, ki vpijejo k njemu dan in noč?« In tukaj se zgodi tisti veliki obrat. Bog ni daleč. Bog ni tisti, ki ga moramo prebuditi ali nadlegovati, da bi nas uslišal. Bog je tisti, ki nas je že slišal, še preden smo izrekli prošnjo. On je tisti, ki je Benovo trpljenje in vaše solze vzel v svoje naročje in jih spremenil v večni mir.

Slovite, kako je Jezus vprašal: »Ali bo Sin človekov našel vero na zemlji, ko pride?« To vprašanje je za nas, ki smo tukaj. Vera ni v tem, da vedno razumemo, zakaj se stvari zgodijo tako, kot se. Vera je v tem, da zaupamo, ko ne razumemo. Vera je v tem, da kljub praznemu stolu za mizo verjamemo, da je Benjamin »vzet« v tisto gostijo, kjer ga Gospod sam hrani. In Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj. Vem, kako globoko pogrešaš tistega, s katerim si delil svoje dneve, svojo igro, svojo mladost. Ne skrivaj svojih solz. Ben te gleda z neba in ti pošilja tvoj navdih. Nadaljuj tisto, kar sta začela, živi pogumno in z odprtim srcem, saj veš, da bratov objem ni izginil, ampak se je razširil v večnost. Tvoja ljubezen do njega je tista vez, ki jo smrt ne more pretrgati.

In vsi vi, ki poslušate od daleč – vsak otrok, ki nosi svoj križ na bolniški postelji, vsaka mati in vsak oče, ki nosita pretežko breme izgube – vedi, da niste sami. Bog vas drži v svojih dlaneh. Niste pozabljeni. Tudi takrat, ko se zdi, da je tišina preglasna, je v tej tišini prisotna milost. Benova ljubezen, ki se danes pretaka skozi tisti vodnjak v Cà Mau, tista voda, ki v njegovem imenu odžeja lačne in žejne v daljni deželi, je znamenje, da ljubezen ne umre. Ona se spremeni, ona se razlije, ona postane dar za druge. To je tista »pravica«, o kateri govori Jezus. To je tista zmaga, ki jo ljubezen doseže nad smrtjo.

Ko bomo danes odšli iz tega prostora v vsakdanje življenje, ne iščimo velikih, zapletenih rešitev. Vzemimo s seboj nekaj zelo preprostega: majhno dejanje dobrote v Benovem imenu. Prijazna beseda nekomu, ki je osamljen, trenutek tihe molitve za utrujenega človeka, topel objem domačim. V tej majhnosti se nam odpira nebesko kraljestvo, ki ga je naš Benjamin že dosegel. On je tam, v svetlobi, in nas čaka. Živite torej v upanju. Kajti Bog je z vami, danes in na vse veke. Amen.