32. nedelja med letom

Predstavljajte si za trenutek tisto preprosto, a tako živo sliko: Benjamin in njegov brat Ryan, z ramo ob rami, sredi poletnega popoldneva leta 2018. Stojita v domačem dovozu, oba v tistih udobnih, domačih oblačilih – Ben v zeleni karirasti srajci, Ryan v rdečem puloverju – in se smejita. To ni bil poseben dan, ni bil praznik, ni bil trenutek, ki bi ga zaznamoval kakšen dosežek. Bil je le trenutek otroštva, trenutek, ko je brat ob bratu, v varnem objemu doma, preprosto užival v tem, da je živ. Ko gledamo to fotografijo, vidimo več kot le dva fanta; vidimo tisto neponovljivo vez, ki jo smrt ne more pretrgati, ker je bila utemeljena v ljubezni, ki je večna.

Sveto pismo nam danes v prvi berilu iz knjige Modrosti govori o nečem, kar se na prvi pogled zdi oddaljeno: o iskanju modrosti. »Resnično in nevenljivo je modrost, in zlahka jo vidijo tisti, ki jo ljubijo, in jo najdejo tisti, ki jo iščejo,« pravi prerok. Modrost ni le intelektualna sposobnost – čeprav je bil naš Benjamin izjemen, s svojo bistrostjo, ki je že v otroštvu krmarila po labirintih tehnologije in matematike – modrost je predvsem drža srca. Je sposobnost, da prepoznamo, kaj je v življenju zares pomembno, še preden se dan prevesi v noč. Modrost je tista, ki »vstane zgodaj, da jo spozna«, tista, ki čaka pri vratih, da bi nas srečala.

Benjamin je to modrost živel na svoj, tih in nežen način. Ne v velikih besedah, ampak v tisti svoji pripravljenosti, da bi dal vse, kar je imel. Spomnite se tistega trenutka, ko je svojemu stricu Williamu, ki se je boril s posledicami kapi, želel ponuditi ves svoj hranilnik. Ni ga razbil, ni ga izpraznil na silo, saj ni bilo potrebe – bila je to gesta srca, ki je reklo: »Jaz sem tukaj, z vsem, kar imam.« To je bila Benova resnična modrost. Razumel je, da ni bogastvo v tem, kar kopičimo, ampak v tem, kar smo pripravljeni darovati.

Moramo pa si danes, štiri mesece po njegovem odhodu, odkrito pogledati v oči in priznati težo, ki jo nosite. Alan, Thao, Ryan – vem, da so ure, ko se zdi hiša pretiha, ko so prostori izpraznjeni tistega njegovega mehkega glasu in tistega jutranjega pozdrava. Vem, da se v tišini noči v vas včasih naseli tista grenka senca, tisto tiho vprašanje, ki ga toliko staršev nosi v popolni samoti: »Ali sem spregledal kakšen znak? Bi lahko storil več? Je bila v moji skrbi kakšna napaka?« Poslušajte me zdaj, v tej sveti uri, pred obličjem Boga, ki bere iz najglobljih kotičkov vaše duše: niste krivi. Bolezen, ki je preizkusila Benovo pot, ni bila kazen in ni bila posledica nobene vaše napačne odločitve ali opustitve. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem krhkem življenju priletijo kot nevihte, ki jih nobena človeška budnost, nobena skrbnost in noben napor ne morejo preprečiti. Bili ste njegovo varno zavetje, njegova ljubezen, njegov dom do zadnjega diha. Odložite ta težki kamen krivde, ki vam ne pripada; Bog vas ne obtožuje. Vi niste zgrešili. Vi ste ljubili z vsem svojim bitjem, in ta ljubezen ostaja zapisana v večnosti.

Jezus nas v današnjem evangeliju opominja: »Bodite torej budni, kajti ne veste ne dneva ne ure.« Govori o desetih devicah, o tistih, ki so imele olje v svojih svetilkah, in tistih, ki so ga pozabile. To ni zgodba o strahu, ampak o pripravljenosti srca. Ben je bil pripravljen. Ne zato, ker bi bil popoln, ampak zato, ker je bil vedno usmerjen k tistemu, kar je resnično. Njegova ljubezen do letal, do 'con chim airlines', tista njegova iskrena radovednost, ko je z očetom opazoval nebo – vse to je bilo njegovo olje. On je vlagal v odnose. On je vlagal v ljubezen. On je bil buden, ker je bil živ v ljubezni do vas, do svojega brata, do svojih staršev.

Ko je nastopila polnoč, ko je prišel tisti klic, Ben ni bil nepripravljen. On je že hodil v smeri tiste luči, ki jo je iskal vse svoje življenje. In zdaj, ko je na drugi strani, on ne potrebuje več letal, da bi videl svet; on vidi vse v Božji luči. Oče Alan, tiste sanje, ki ste jih imeli 23. julija – ko sta z Benom čakala v vrsti za sladoled in je Ben plačal – to ni le spomin. To je obljuba. To je trenutek, ki nam govori, da je Ben tam, da je živ, da je v miru in da vas še vedno spremlja. Tista njegova beseda v sanjah, »Ne skrbi, spremljal te bom,« ni bila le tolažba za tisti trenutek, ampak resnica, ki ostaja.

Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj ob tej poti. Vem, kako globoko pogrešaš tistega, s katerim si delil svoje dneve, svoje misli in svoje sanje. Ne skrivaj svojih solz in ne meni se za tiste, ki mislijo, da mora žalost miniti po nekem koledarju. Tvoja ljubezen do Benjamina je živa. Bodi pogumen, živi svoje življenje v polnosti, saj veš, da bratov objem in njegova podpora nista izginila, ampak sta se preselila v prostor, kjer ni več slovesa. Ben je tvoj angel, tisti, ki te spodbuja, da si drzneš sanjati, da si drzneš biti to, kar si, in da nikoli ne pozabiš, da si ljubljen.

In vsi vi, ki poslušate od daleč – vsak otrok, ki nosi svoj križ na bolniški postelji, vsaka družina, ki se bori z izgubo, ki se zdi pretežka za človeška ramena – vedi, da niste sami. Bog vas drži v svojih dlaneh. Niste pozabljeni. Tudi takrat, ko se zdi, da je tišina preglasna, je v tej tišini prisotna milost. Benova ljubezen, ki se danes pretaka skozi tisti vodnjak v Cà Mau, tista voda, ki odžeja žejne v njegovem imenu, je znamenje, da ljubezen ne umre. Ona se spremeni, ona se razlije, ona postane dar za druge.

Ko bomo danes odšli iz tega prostora v vsakdanje življenje, ne iščimo velikih, zapletenih rešitev. Vzemimo s seboj nekaj zelo preprostega: majhno dejanje dobrote v Benovem imenu. Prijazna beseda nekomu, ki je osamljen, trenutek tihe molitve za utrujenega človeka, topel objem domačim. V tej majhnosti se nam odpira nebesko kraljestvo, ki ga je naš Benjamin že dosegel. On je tam, v svetlobi, in nas čaka. Živite torej v upanju. Ljubite brez pridržka. Kajti Bog je z vami, danes in na vse veke. Amen.