Spomin svetih angelov varuhov

Poglejte te besede iz Jobove knjige, ki smo jih pravkar slišali: »Kdo je določil meje morju, ko je privrelo iz naročja?« Job stoji sredi viharja, sredi tiste neizmerne Božje veličine, ki ji človek ne more do konca slediti. On se sprašuje o mejah, o vratih smrti, o izvorih svetlobe. In na koncu, ko se sreča z resničnostjo Božje navzočnosti, utihne. Položi roko na svoja usta. Ne zato, ker bi bil poražen, ampak zato, ker je končno razumel: obstaja skrivnost, ki je večja od našega razumevanja. Obstaja ljubezen, ki nas drži, tudi ko ne vidimo poti.

Danes, tri mesece po tistem junijskem dnevu, ko je naš dragi Benjamin Vo odšel v nebeško domovino, se mnogi od vas počutite prav kot Job. Sedite v tišini, kjer je nekoč odmeval smeh, in sprašujete, kje je tista skala, kje je tista trdna tla, na katerih lahko stojite, ko se zdi, da se je svet zamajal. Benjamin… naš briljantni, nežni Ben. Fant, ki je s svojo radovednostjo in logiko raziskoval svet, od matematike do kompleksnosti oblačnih sistemov, je bil hkrati fant, ki je v sebi nosil tisto preprosto, otroško zaupanje, o katerem nam danes govori Jezus.

Spomnite se tistega trenutka, ko je Ben, star komaj dvanajst let, svoji mami in očetu rekel, da želi darovati ves svoj hranilnik za strica Williama. Ni ga razbil, ni ga izpraznil, ker ni bilo treba, a tista ponudba – tista čista, neobremenjena pripravljenost, da bi dal vse, kar ima, za nekoga, ki ga ima rad – je bila v očeh Boga vredna več kot vsi zakladi tega sveta. To je bil Ben. Fant, ki je vedel, da je ljubezen edina valuta, ki jo lahko vzamemo s seboj, ko prestopimo prag večnosti. In danes, ko čutite to neizmerno praznino, vas Bog vabi, da ne iščete odgovorov v svoji krivdi, ampak v njegovi milosti.

Alan, Thao, Ryan… vem, da se v tišini vajinega doma pogosto poraja tista strupena misel: 'Kaj če bi bila bolj pozorna? Kaj če bi storila več? Ali bi lahko kaj preprečila?' Poslušajte me zdaj zelo pozorno. Niste krivi. Bolezen, ki je odnesla našega Bena, ni bila kazen. Ni bila posledica nobene vajine napake ali opustitve. Kot je Jezus v evangeliju zavrnil iskanje krivcev za človeško trpljenje, tako danes on prihaja k vama, da sname to breme z vajinih ramen. Nekatere stvari v tem krhkem, minljivem svetu se zgodijo zunaj vsakega človeškega dosega. Nobena budnost, nobeno znanje, nobena ljubezen – in vajina ljubezen je bila neizmerna, bila je najvarnejše zavetje, kar jih je Ben poznal – ne bi mogla preprečiti tistega, kar je bilo zapisano v nebeških knjigah. Ben je bil v vajinih rokah varen, ljubljen in popolnoma sprejet do zadnjega diha. Odložite ta kamen. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej vi obtoževali? Vi ste dali vse, kar ste imeli, in Ben je to vedel. On je čutil vajino ljubezen kot najvarnejše zatočišče na svetu.

Poglejte evangelij. Jezus postavi otroka v središče. 'Kdor se poniža kakor ta otrok, ta je največji v nebeškem kraljestvu.' In potem doda tisto čudovito obljubo o angelih: 'Njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega nebeškega Očeta.' To ni le tolažba za otroke. To je resničnost za vsakega izmed nas. Ben je zdaj v tisti nebeški družbi. On je zdaj tisti, ki gleda obličje Očeta. On, ki je tako rad opazoval letala, on, ki je sanjal o svoji letalski družbi 'con chim airlines', zdaj leti na krilih, ki jih ni mogoče ujeti v nobeno tehnologijo. On ni daleč. On je tisti, ki vas varuje, ki vas spremlja, ki vas čaka.

Ryan, dragi brat, vem, da pogrešaš svojega najboljšega prijatelja. Vem, da je robotics class postal tih in prazen brez njega. A vedi, da je Ben s tabo. Ko boš naslednjič videl letalo na nebu, ko boš slišal tisti značilni zvok motorjev, vedi, da te Ben gleda in te bodri. On je tvoj nebeški brat, ki te ima rad z ljubeznijo, ki ne pozna konca. Živi za oba. Ne boj se svoje žalosti, saj je prav ta žalost dokaz, kako močno sta se imela rada.

Benova ljubezen še vedno deluje. Vsakič, ko nekdo v njegovem imenu prejme pomoč, vsakič, ko se v Cà Mau iz tistega vodnjaka, ki nosi njegovo ime, vlije čista voda, Benovo srce še naprej bije. On ni mrtev; on je le prestopil v tisto 'večnost', ki jo je Bog položil v njegovo srce. Ne bojte se živeti naprej. Bog vas ne kliče k temu, da bi pozabili, ampak k temu, da bi spomin na Benjamina spremenili v upanje. Ko boste naslednjič pogledali v nebo in zagledali letalo, ne glejte le na stroj. Glejte na tisto svobodo, ki jo zdaj uživa on. On vas čaka. On vas gleda. In tista ljubezen, ki vaju je vezala na zemlji, je tista vez, ki vaju bo varno držala vse do tistega dne, ko se boste spet srečali v objemu Očeta.

Dragi moji, danes, ko boste odšli iz te cerkve, si vzemite s seboj tole: niste sami. Bog je z vami v vsaki solzi, v vsakem spominu, v vsakem trenutku, ko se vam zdi, da ne zmorete več. In Ben… Ben je tisti, ki vaju spodbuja. On vaju ima rad z nebeško ljubeznijo, ki ne pozna konca. Naj bo ta mir, ki ga svet ne more dati, danes vajino zatočišče. Naj bo tista majhna, a mogočna pripravljenost, da darujemo, kar imamo, tista nit, ki vas vodi naprej. Bodite nežni drug do drugega. Bodite potrpežljivi s svojo žalostjo. Bog vas ne meri po vaši popolnosti, ampak po vaši ljubezni. In v tej ljubezni ste že zmagali. Amen.