V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Milost in mir vam od Boga, našega Očeta, in od Gospoda Jezusa Kristusa.
Gospod, usmili se. Kristus, usmili se. Gospod, usmili se.
Predstavljajte si za trenutek tisto tiho, skoraj neopazno podobo iz vsakdanjega življenja, ki jo verjetno vsi poznate. Morda je to par čevljev, puščenih ob vratih, ali pa tista majhna, vsakdanja navada, ko se ob koncu dneva zasliši zvok odpiranja prenosnega računalnika. Benjamin je bil fant, ki je v takšnih trenutkih popolnoma izginil v svoj svet – ne v svet umika, ampak v svet gradnje. Spomnite se tistega njegovega pogleda, ko je z neverjetno zbranostjo preučeval delovanje oblakov ali ko je s tisto svojo značilno, tiho zagnanostjo načrtoval svojo 'con chim airlines'. V tistih trenutkih ni bilo pomembno, koliko je star; pomembno je bilo le to, da je gradil. Da je v svoj svet vnašal red, logiko in tisto čisto, neomadeževano veselje, ki ga premore le otroško srce, ki še ne pozna cinizma sveta. Danes, ko poslušamo berilo iz Razodetja, kjer Gospod pravi: »Poznam tvoja dela, tvoj trud in tvojo stanovitnost,« se mi zdi, da te besede tako močno odmevajo v Benovem življenju. Gospod ne gleda le na velike dosežke; gleda na zvestobo v majhnih stvareh. In Benjamin je bil zvest. Bil je zvest svoji radovednosti, zvest svojemu bratu Ryanu, zvest svoji družini.
A potem je tu tista druga stran, ki jo razodetje tako surovo imenuje: »Vendar imam zoper tebe to, da si opustil svojo prvo ljubezen.« Kako težko je slišati te besede, ko se srce bori z izgubo. Kako težko je ohraniti to »prvo ljubezen« – tisto čisto zaupanje v Boga – ko se življenje zdi kot slep človek ob poti, ki kliče v praznino. V evangeliju danes srečamo slepca pri Jerihi. »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« je vpil. Ljudje so ga utišali. Rekli so mu: »Bodi tiho.« Kako pogosto v svojem žalovanju slišite ta isti glas? Glas, ki vam pravi, da morate biti tiho, da morate biti močni, da morate preprosto nadaljevati? Toda ta slepec ni utihnil. »Še bolj je vpil.« To je vaša resnica, Alan, Thao in Ryan. Vaš krik, vaša bolečina, vaše neprestano iskanje smisla v tišini po junijskem dnevu – to je vaša molitev. In Jezus se ustavi. On se vedno ustavi. On ne hiti mimo vaše bolečine.
Moramo si danes, pet mesecev po tistem junijskem dnevu, ko je Benjamin odšel k Očetu, odkrito pogledati v oči in priznati težo, ki jo nosite. Vem, da so trenutki, ko se hiša zazdi pretiha, ko so prostori izpraznjeni tistega njegovega mehkega glasu in tistega jutranjega pričakovanja novega dne. Vem, da se v tišini noči v vas včasih naseli tista grenka senca, tisto tiho vprašanje, ki ga toliko staršev nosi v popolni samoti: »Ali sem spregledal kakšen znak? Bi lahko storil več? Je bila v moji skrbi kakšna napaka?« Poslušajte me zdaj, v tej sveti uri, pred obličjem Boga, ki bere iz najglobljih kotičkov vaše duše: niste krivi. Bolezen, ki je preizkusila Benovo pot, ni bila kazen in ni bila posledica nobene vaše napačne odločitve ali opustitve. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem krhkem življenju priletijo kot nevihte, ki jih nobena človeška budnost, nobena skrbnost in noben napor ne morejo preprečiti. Bili ste njegovo varno zavetje, njegova ljubezen, njegov dom do zadnjega diha. Odložite ta težki kamen krivde, ki vam ne pripada; Bog vas ne obtožuje. Vi niste zgrešili. Vi ste ljubili z vsem svojim bitjem, in ta ljubezen ostaja zapisana v večnosti.
Slepcu pri Jerihi Jezus postavi vprašanje: »Kaj hočeš, da ti storim?« To ni vprašanje nevednosti. Jezus ve, kaj človek potrebuje. To je vprašanje povabila. On želi, da izrečete svojo potrebo. In slepec odgovori: »Gospod, da bi spregledal.« Danes vas Jezus sprašuje isto. Kaj hočete, da vam stori? Morda ne prosite za vid v fizičnem smislu, ampak za vid, da bi videli Benjamina v Božji luči. Da bi videli, da njegovo življenje ni bilo prekinjeno, ampak dopolnjeno. Da bi videli, da je tista njegova pripravljenost, da bi dal vse, kar je imel – tisti hranilnik, tista ljubezen do strica Williama – tista »prva ljubezen«, ki jo Gospod tako ceni. Benjamin je bil fant, ki je razumel bistvo: da je človek bogat le v darovanju. In čeprav tistega hranilnika ni bilo treba razbiti, je bila ponudba sama po sebi daritev, ki jo je Bog sprejel kot dišeče kadilo.
Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj. Vem, kako globoko pogrešaš tistega, s katerim si delil svoje dneve, svojo igro, svojo mladost. Ne skrivaj svojih solz. Ben te gleda z neba in ti pošilja tvoj navdih. Nadaljuj tisto, kar sta začela, živi pogumno in z odprtim srcem, saj veš, da bratov objem ni izginil, ampak se je razširil v večnost. Tvoja ljubezen do njega je tista vez, ki jo smrt ne more pretrgati. On je zdaj tista ptica, o kateri je sanjal, ki leti v širjavah Božje ljubezni, kjer ni več bolečine, kjer ni več »zakaj«, ampak le večna hvala.
In vsi vi, ki poslušate od daleč – vsak otrok, ki nosi svoj križ na bolniški postelji, vsaka mati in vsak oče, ki nosita pretežko breme izgube – vedite, da niste sami. Bog vas drži v svojih dlaneh. Niste pozabljeni. Tudi takrat, ko se zdi, da je tišina preglasna, je v tej tišini prisotna milost. Benova ljubezen, ki se danes pretaka skozi tisti vodnjak v Cà Mau, tista voda, ki v njegovem imenu odžeja lačne in žejne v daljni deželi, je znamenje, da ljubezen ne umre. Ona se spremeni, ona se razlije, ona postane dar za druge. To je tista »pravica«, o kateri govori Jezus. To je tista zmaga, ki jo ljubezen doseže nad smrtjo.
Ko bomo danes odšli iz tega prostora v vsakdanje življenje, ne iščimo velikih, zapletenih rešitev. Vzemimo s seboj nekaj zelo preprostega: majhno dejanje dobrote v Benovem imenu. Prijazna beseda nekomu, ki je osamljen, trenutek tihe molitve za utrujenega človeka, topel objem domačim. V tej majhnosti se nam odpira nebesko kraljestvo, ki ga je naš Benjamin že dosegel. On je tam, v svetlobi, in nas čaka. Živite torej v upanju. Kajti Bog je z vami, danes in na vse veke. Amen.
For the intentions entrusted to Ben on our prayer wall:
Po Odrešenikovem ukazu in po božjem nauku si upamo moliti:
Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.
Gospod naj nas blagoslovi, nas varuje vsakega zla in nas popelje v večno življenje. Amen.
✝ May almighty God bless you: the Father, and the Son, and the Holy Spirit. Amen.