Torek v devetindvajsetem tednu med letom

Predstavljajte si, da stojite sredi noči na železniški postaji ali letališču. Vse je tiho. Luči so pridušene, a vi ste budni. Čakate na nekoga, ki ga imate neizmerno radi. Vaše oči so uprte v daljavo, v vsako senco, ki se premakne, v vsak zvok, ki razbije tišino. Jezus nam v današnjem evangeliju ne govori o nekakšni pasivni čakalnici. Govori o budnosti, o pasu, opasanem okoli ledij, in o svetilkah, ki morajo goreti. »Bodite kakor ljudje, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil.« To ni čakanje v strahu, ampak čakanje v ljubezni. To je tista napeta, a sladka pričakovanost, ko veš, da se tisti, ki ga ljubiš, vrača domov.

Benjamin Vo je bil fant, ki je to svetilko v svojem srcu nosil z neverjetno jasnostjo. Spomnite se ga, ko je s tistim svojim značilnim, radovednim pogledom strmel v nebo, ko je z očetom Alanom opazoval letala in v svoji domišljiji gradil 'con chim airlines'. Njegova radovednost ni bila le intelektualna; bila je hrepenenje po nečem večjem, po tistem 'nad' in 'onkraj', o čemer govori sveti Pavel v pismu Efežanom. Pavel nam danes pravi, da smo v Kristusu postali blizu, da smo postali »domači pri Bogu«. Ben je to domačnost živel. Bil je fant, ki je v svoji kratki, a tako bogati življenjski poti, že okušal tisto nebeško bližino, ki jo Pavel opisuje kot »sveto svetišče v Gospodu«.

Moramo pa danes, v tej tišini, ki traja že štiri mesece odkar je Ben odšel v večnost, iskreno pogledati v tisto, kar nas najbolj boli. Jezus v evangeliju pravi: »Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne.« Včasih se nam zdi, da je naša žalost prav to – tiho, neizrekljivo čakanje, ko se zdi, da je nebo postalo tiho in da se gospodar ne vrača. Alan in Thao, vem, kako se počutita. Vem, da se v tišini vajinega doma, v praznini, ki je ostala za Benom, včasih naseli tisto neusmiljeno vprašanje, ali bi lahko storili več. Vem, da se v urah, ko noč postane predolga, v vajina srca prikrade misel: 'Ali sem spregledal znak? Ali je bila v moji skrbi kakšna napaka?'

Poslušajte me zdaj, v tej sveti navzočnosti, kjer ni prostora za laž: niste krivi. Bolezen, ki je zaznamovala Benovo pot, ni bila kazen, ni bila posledica nobene vajine napake, nobene opustitve. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem življenju so kot nenadni sunki vetra, ki jih nobena človeška budnost ne more preprečiti ali ustaviti. Bili ste Benovo varno zavetje. Bili ste tisti, ki ste ga ljubili z vsem, kar ste imeli. In on je to vedel. On je čutil vajino ljubezen kot najtoplejši dom na svetu. Odložite ta kamen krivde, ki vam ne pripada in ki ga Bog od vas nikoli ni zahteval. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej obtoževali sami? Vi niste zgrešili. Vi ste ljubili z vsem svojim bitjem.

Greva še korak naprej v to globoko resnico o Benovem srcu. Spomnite se tistega trenutka, ko je bil star komaj petnajst let – ravno v tistih letih, ko večina mladostnikov misli le nase – in je svojemu ocu in mami preprosto povedal, da je pripravljen izročiti celoten svoj hranilnik, vse svoje prihranke, da bi pomagal stricu Williamu, ki se je boril s posledicami kapi. Nikoli ga ni razbil, ni ga izpraznil na silo, saj ni bilo potrebe – stric je imel zavarovanje, denar ni bil potreben. A tista ponudba, tista čista, brezpogojna pripravljenost mladega fanta, da da vse, kar ima, za nekoga, ki ga ima rad, je bila čista podoba Božje velikodušnosti. To je bil Benjamin. To je bilo tisto, kar je štelo v Božjih očeh. On je bil bogat v tistem, kar resnično šteje pred Bogom.

In kje je to srce danes? Tukaj se zgodi tisti milostni preobrat, tista luč, ki predre temo. Jezus v evangeliju ne govori le o čakanju. On obljubi nekaj nezaslišanega: »Resnično, povem vam: opasal se bo, jih posadil za mizo in stopil k njim ter jim stregel.« Pomislite na to. Gospodar postane služabnik. Tisti, ki ga čakamo, se nam že zdaj približuje, da bi nam postregel. Benjamin ni izginil v praznino. On je tam, kjer ni več solz, kjer ni več bolečine, v tistem nebeškem prostranstvu, ki ga je v svojih sanjah tako rad motril skozi okna letal. Njegova ljubezen še naprej deluje na tem svetu. Tam daleč v vietnamskem kraju Cà Mau, v tistem vodnjaku čiste vode, ki nosi njegovo ime, v vsakem požirku, ki odžeja žejnega človeka, še naprej utripa Benovo dobro srce. Njegova prisotnost živi v vsakem spominu, ki ga nosite v sebi.

Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj ob tej poti. Vem, kako zelo pogrešaš svojega brata, svojega najboljšega prijatelja, s katerim si delil misli, sanje in prostore odraščanja. Ne boj se svoje žalosti. Bodi pogumen. Nosi njegov spomin v srcu in živi polno, tako kot si je on želel zate. Ben te gleda z neba z Očetovim nasmehom in te varuje na vseh tvojih korakih. Ko se spomniš tistih trenutkov, ko sta skupaj v svoji domišljiji gradila 'con chim airlines' in se ob tem tako pristno smejala, vedi, da tisti smeh ni izginil. On je del večnosti, ki vas čaka.

Zato vas danes, vsi vi, ki nosite težka bremena – starši, ki žalujete, brat, ki iščeš oporo, in vsi vi, ki poslušate od daleč s svojimi tihimi ranami – prosim: ne nosite tega sami. Izročite svoje solze Bogu. Pustite, da vas Njegova milost objame. Ne bojte se živeti naprej, kajti ljubezen ne umre. Spomin na Benjamina naj ne bo več le teža, ampak plamen, ki sveti na vaši poti. Pojdite iz tega prostora z mirom v srcu, kajti Bog je z vami, in Ben vas čaka tam, kjer se nebo in zemlja objameta v večni luči. Danes, ko greste domov, si vzemite s seboj tole: niste pozabljeni. Niste sami. Bog, ki šteje vsak las na vaši glavi, vas drži v svoji dlani. In Benjamin? On je v tistem objemu, kjer je vse končno prav. Amen.