V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Milost in mir vam od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa.
Gospod, usmili se. Kristus, usmili se. Gospod, usmili se.
Predstavljajte si za trenutek tisto preprosto, vsakdanjo podobo, ki jo verjetno vsi poznate, če ste kdaj opazovali otroka pri igri: Benjamin, star komaj nekaj let, sedi v svojem visokem stolčku. Njegove ročice so majhne, njegove oči pa neizmerno radovedne, polne tistega posebnega blišča, ki ga ima le otrok, ki prvič odkriva svet. V tistem trenutku ni bilo računalniških kod, ni bilo letalskih načrtov, ni bilo teže sveta. Bilo je le čisto, neomadeževano veselje ob opazovanju nečesa tako preprostega, kot je majhna posodica v njegovih rokah. Ta podoba miru, ta trenutek, ko je Benjamin preprosto bil – tukaj, prisoten, ljubljen – je tisto, kar danes odmeva v naših srcih, ko se spominjamo svete Elizabete Ogrske. Ona, ki je v svojem kraljevskem življenju našla pot do najrevnejših, nas uči, da je prava veličina v tem, da odpreš svoja vrata in svoje srce tistemu, ki trka.
Sveto pismo nam danes v Razodetju postavlja ogledalo: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom vstopil k njemu in večerjal z njim in on z menoj.« Kako pogosto si predstavljamo Boga kot nekoga, ki je daleč, nekoga, ki ga moramo iskati v zapletenih teoloških razpravah ali v velikih življenjskih uspehih. Toda Gospod pravi, da stoji pred vrati. In včasih so ta vrata naša lastna bolečina, naša lastna izguba, naša lastna tišina. Ko pomislim na Benjamina, na tistega fanta, ki je bil tako briljanten, tako napreden za svoja leta, a hkrati tako neizmerno nežen, vidim prav to odprtost. Benjamin ni gradil zidov; gradil je mostove. S svojo radovednostjo, s tistim svojim tihim hihotanjem, ko je govoril o 'con chim airlines', je vabil ljudi v svoj svet. Bil je gostoljuben do življenja, tudi takrat, ko je bilo to življenje težko.
Potem pa je tu evangelij o Zaheju. Zahej je bil majhen, tako kot je bil Benjamin v svojih zgodnjih letih, in moral se je povzpeti na smokvo, da bi videl Jezusa. »Zahej, hitro stopi dol,« mu reče Jezus, »danes moram ostati v tvoji hiši.« Jezus ne čaka, da bi si Zahej uredil življenje, da bi se opravičil za svoje grehe, da bi bil dovolj »dober«. On preprosto pride. In to je tista resnica, ki jo danes najbolj potrebujete, Alan, Thao in Ryan. Jezus ne čaka, da bi vi prenehali žalovati, da bi prenehali spraševati 'zakaj', da bi bili 'močni'. On želi vstopiti v vašo hišo, v vašo žalost, v vašo tišino prav takšno, kot je danes.
Moramo si danes, pet mesecev po tistem junijskem dnevu, ko je Benjamin odšel k Očetu, odkrito pogledati v oči in priznati težo, ki jo nosite. Vem, da so trenutki, ko se hiša zazdi pretiha, ko so prostori izpraznjeni tistega njegovega mehkega glasu in tistega jutranjega pričakovanja novega dne. Vem, da se v tišini noči v vas včasih naseli tista grenka senca, tisto tiho vprašanje, ki ga toliko staršev nosi v popolni samoti: »Ali sem spregledal kakšen znak? Bi lahko storil več? Je bila v moji skrbi kakšna napaka?« Poslušajte me zdaj, v tej sveti uri, pred obličjem Boga, ki bere iz najglobljih kotičkov vaše duše: niste krivi. Bolezen, ki je preizkusila Benovo pot, ni bila kazen in ni bila posledica nobene vaše napačne odločitve ali opustitve. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem krhkem življenju priletijo kot nevihte, ki jih nobena človeška budnost, nobena skrbnost in noben napor ne morejo preprečiti. Bili ste njegovo varno zavetje, njegova ljubezen, njegov dom do zadnjega diha. Odložite ta težki kamen krivde, ki vam ne pripada; Bog vas ne obtožuje. Vi niste zgrešili. Vi ste ljubili z vsem svojim bitjem, in ta ljubezen ostaja zapisana v večnosti.
Zahej se je odzval z radodarnostjo: »Gospod, polovico svojega premoženja dam ubogim.« To ni bila kupčija z Bogom. To je bil odziv na ljubezen, ki jo je prejel. Benjamin je v svojem kratkem življenju razumel to skrivnost. Spomnite se tiste njegove pripravljenosti, da bi dal ves svoj hranilnik za strica Williama. Ni ga razbil, ni ga izpraznil, ker ni bilo treba, a tista ponudba – tista pripravljenost, da bi dal vse, kar je imel, za nekoga drugega – je bila čista resnica njegovega srca. To je bil Ben. Fant, ki je razumel, da je človek bogat le takrat, ko je pripravljen darovati. In danes, ko se njegov 'vodnjak ljubezni' v Cà Mau pretaka v čisto vodo za tiste, ki je nimajo, vidimo, da njegova radodarnost ni usahnila. Ona se je le razširila. Ona še vedno teče, še vedno daje življenje, še vedno hrani tiste, ki so potrebni. To je tista zmaga, o kateri govori Razodetje: »Zmagovalca bom posadil k sebi na svoj prestol.« Benjamin je zmagovalec, ker je ljubil, ne da bi karkoli pričakoval v zameno.
Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj. Vem, kako globoko pogrešaš tistega, s katerim si delil svoje dneve, svojo igro, svojo mladost. Ne skrivaj svojih solz. Ben te gleda z neba in ti pošilja tvoj navdih. Nadaljuj tisto, kar sta začela, živi pogumno in z odprtim srcem, saj veš, da bratov objem ni izginil, ampak se je razširil v večnost. Tvoja ljubezen do njega je tista vez, ki jo smrt ne more pretrgati. On je zdaj tista ptica, o kateri je sanjal, ki leti v širjavah Božje ljubezni, kjer ni več bolečine, kjer ni več 'zakaj', ampak le večna hvala.
In vsi vi, ki poslušate od daleč – vsak otrok, ki nosi svoj križ na bolniški postelji, vsaka mati in vsak oče, ki nosita pretežko breme izgube – vedite, da niste sami. Bog vas drži v svojih dlaneh. Niste pozabljeni. Tudi takrat, ko se zdi, da je tišina preglasna, je v tej tišini prisotna milost. Ko vas naslednjič preplavi žalost, ko se boste počutili izgubljene, se spomnite tistega malega Benjamina v visokem stolčku, ki z radovednimi očmi zre v svet. On vas vabi, da tudi vi zrete v Boga z enakim zaupanjem. On vas vabi, da odprete vrata svojega srca, čeprav so težka, in dovolite Jezusu, da sede z vami k mizi. On je tam, v svetlobi, in vas čaka.
Ko bomo danes odšli iz tega prostora v vsakdanje življenje, ne iščimo velikih, zapletenih rešitev. Vzemimo s seboj nekaj zelo preprostega: majhno dejanje dobrote v Benovem imenu. Prijazna beseda nekomu, ki je osamljen, trenutek tihe molitve za utrujenega človeka, topel objem domačim. V tej majhnosti se nam odpira nebesko kraljestvo, ki ga je naš Benjamin že dosegel. Živite torej v upanju. Kajti Bog je z vami, danes in na vse veke. Amen.
For the intentions entrusted to Ben on our prayer wall:
Po Odrešenikovem ukazu in po božjem nauku si upamo moliti:
Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.
Gospod naj vas blagoslovi in varuje, naj razjasni svoje obličje nad vami in vam podari svoj mir. Amen.
✝ May almighty God bless you: the Father, and the Son, and the Holy Spirit. Amen.