Praznik svetih apostolov Simona in Juda

Stopite za trenutek na domači prag, tja, kjer se v tišini jutra zdi, da se čas ustavi. Predstavljajte si temelje hiše – tiste nevidne, globoko v zemlji skrite kamne, ki nosijo vso težo sten, vsega veselja in vseh solz, ki so se kdaj zvrstile pod streho. V današnjem prvem berilu nam sveti Pavel govori o tej osupljivi resnici: nismo več tujci, nismo več zgolj popotniki, ki iščejo zavetje. Postali smo »člani Božje hiše«, zgrajeni na temelju apostolov in prerokov, kjer je sam Kristus Jezus vogelni kamen. Vsak kamen v tej stavbi je pomemben. Vsakdo, ki je kdaj ljubil, vsakdo, ki je kdaj trpel, je vgrajen v to sveto tempelj, ki ga Duh gradi v nas. Pomislite na to: vaša bolečina, vaša ljubezen, vaša vztrajnost – vse to je del te neomajne strukture, ki jo drži skupaj sam Bog.

Ko pomislimo na to, kako se v življenju gradijo vezi, ki trajajo večno, se nam v spomin nehotno prikrade naš ljubljeni Benjamin. Pomislite nanj – ne skozi dolge sezname njegovih izjemnih dosežkov v matematiki ali tistih zapletenih tehnologijah, ki jih je obvladoval z umom dvakrat starejšega človeka, temveč v tistem enem čudovitem, živem trenutku. Spomnite se ga, kako je s svojo neizmerno, skoraj otroško radovednostjo gledal v nebo, kako je z očetom Alanom in mamo Thao ter mlajšim bratom Ryanom načrtoval tisto svojo čudovito, namišljeno letalsko družbo, tisto navihano 'con chim airlines', ob kateri se je vedno tako nalezljivo, iskreno in glasno hihital. Njegov smeh je bil kot svetel žarek sredi jasnega dne, tista čista otroška radost, ki je znala razgnati vsak oblak v sobi. V njem sta se prepletali ostra logična misel in mehka, neomajna dobrota, tista posebna iskra, ki jo lahko nosijo le duše, ustvarjene za velike razglede. Bil je fant, ki je gledal naprej, ki je verjel v pot in v cilj, ki ga je Bog pripravil zanj.

Toda danes, ko so minili že štirje dolgi meseci od tistega junijskega dne, ko je Ben odšel domov k Očetu, moramo pogledati tisti del resnice, ki ga je včasih tako težko držati v dlaneh. Priznajmo si jo odkrito: žalost zna biti včasih tiha, a neizprosna teža. Pride takrat, ko jo najmanj pričakuješ – sredi opoldanskega vrveža ali v tisti globoki nočni uri, ko hiša utihne in ostane le spomin na korak ob vratih. Alan in Thao, vem, kako globoka je ta noč vajinega spomina. Vem, da se v vaju kdaj naseli tista grenka, tihotapna senca, ki jo toliko staršev nosi v popolni samoti: 'Ali sem spregledal kakšen znak? Ali bi lahko ukrepali drugače? Je bila v moji skrbi kakšna napaka?'

Poslušajte me zdaj, v tej sveti navzočnosti, kjer ni prostora za laž in kjer Bog bere iz dna vajinih src: niste krivi. Bolezen, ki je preizkusila Benovo pot, ni bila kazen in ni bila posledica nobene vajine napake, nobene opustitve, nobene zamujene priložnosti. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem krhkem življenju pridejo kot nevihte, ki jih nobena človeška budnost ali skrb ne more preprečiti ali ustaviti. Bili ste Benovo varno zavetje, njegovo nebo, njegov dom. On je čutil vajino ljubezen do zadnjega diha. Odložite ta kamen krivde, ki vam ne pripada in ki ga Bog od vas nikoli ni zahteval. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej obtoževali sami? Vi niste zgrešili. Vi ste ljubili z vsem svojim bitjem, in ta ljubezen ostaja zapisana v večnosti.

Poglejte zdaj v evangelij, kako Jezus kliče svoje apostole. »Jezus je šel na goro molit in je vso noč prebil v molitvi k Bogu.« In ko se je zdanilo, je izbral dvanajstero. Med njimi Simon, med njimi Juda. Jezus ni izbral popolnih ljudi, izbral je ljudi, ki so se bili pripravljeni učiti, ljudi, ki so bili pripravljeni hoditi za njim, tudi ko niso razumeli poti. To je tisti trenutek, ko se človeška krhkost sreča z božjim načrtom. Ben je bil kakor eden izmed teh učencev – poln življenja, poln načrtov, z očmi, uprtimi v obzorja, ki jih mi šele odkrivamo. Ko je Jezus izbiral svoje apostole, je vedel, da bodo mnogi med njimi trpeli, da bodo morali nositi težke križe, a vedel je tudi, da noben korak na tej poti ni zaman. Vsak trenutek, ki ga je Ben preživel v ljubezni s svojo družino, vsak nasmeh, vsaka njegova misel o 'con chim airlines', je bil del njegovega poklica, del njegove poti k Očetu.

Spomnite se tistega neverjetnega trenutka, ko je bil star komaj petnajst let – ko je sam od sebe, brez vsakršnega pritiska, mami in očetu ponudil svoj celoten hranilnik, da bi pomagal stricu Williamu, ki se je boril s posledicami kapi. Nikoli ga ni razbil, ni ga izpraznil na silo, saj ni bilo potrebe – stric je imel zavarovanje. A tista ponudba, tista čista, brezpogojna pripravljenost mladega fanta, da da vse, kar ima, za nekoga, ki ga ima rad, je bila podoba tistega nebeškega temelja, o katerem govori Pavel. To je bil Ben. Njegova ljubezen ni bila beseda na papirju; bila je daritev, pripravljenost izročiti vse, kar je imel. Ta njegova gesta ostaja živa, tako kot živi tisti vodnjak v Cà Mau, ki v njegovem imenu prinaša vodo tistim, ki so žejni. On še naprej daje, on še naprej skrbi za druge, on še naprej ljubi skozi vas.

Kje je Ben zdaj? Tukaj se odpre tista nebeška širina, o kateri govori današnji psalm: »Po vsej zemlji gre njihovo oznanilo.« Benjamin ni izginil v hladno praznino. On je v tistem svetlem prostranstvu, ki ga je tako rad opazoval skozi okna letal in v svojih tihih sanjah. Njegova prisotnost ne živi le v spominih, ampak v vsakem dejanju dobrote, ki se rodi iz ljubezni do njega. Njegov duh ne miruje; on še naprej diha v vsakem koraku tistih, ki ga imajo radi. In Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj ob tej poti. Vem, kako globoko pogrešaš svojega brata, s katerim si delil smeh, sobo, prostore in neštete trenutke odraščanja. Ne boj se svoje žalosti in ne skrivaj njenih solz. Bodi pogumen. Nosi njegov spomin v svojem srcu in živi polno, tako kot si je on želel zate. Ben te gleda z neba z Očetovim nasmehom in te varuje na vseh tvojih korakih.

Ko se spomniš tistih trenutkov, ko sta skupaj v svoji domišljiji gradila 'con chim airlines' in se ob tem tako pristno smejala, vedi, da tisti smeh ni izginil. On je del večnosti, ki vas čaka. Zato vas danes, vsi vi, ki poslušate od daleč s svojimi tihimi ranami – vsak otrok, ki nosi bolezen, vsaka družina, ki nosi svoj težki križ – prosim: ne nosite tega sami. Izročite svoje solze Bogu. Pustite, da vas Njegova milost objame. Pojdite iz tega prostora z mirom v srcu, kajti Bog je z vami, in Ben vas čaka tam, kjer se nebo in zemlja objameta v večni luči. Danes, ko greste domov, si vzemite s seboj tole: niste pozabljeni. Niste sami. Bog, ki šteje vsak las na vaši glavi, vas drži v svoji dlani. In Benjamin? On je v tistem nebeškem objemu, kjer je vse končno prav. Amen.