Petek v triindvajsetem tednu med letom

Poglejte te besede apostola Pavla, ki jih danes slišimo v prvem berilu: »Postal sem vse vsem, da bi jih nekaj rešil.« Pavel ne govori o nekem sproščenem prilagajanju, ampak o globoki, preroški drži srca, ki je pripravljeno na vse – na napor, na odrekanje, na tekmo – samo zato, da bi ljubezen do Evangelija zmagala. In potem, kot da bi hotel prebuditi našo zaspanost, doda tisto presunljivo podobo: »Tisti, ki tečejo na tekmi, tečejo vsi, a le eden dobi nagrado. Tako tecite, da jo boste dosegli!«

Pred dvema mesecema, 13. junija, je naš dragi Benjamin Vo, naš Ben, prestopil ciljno črto svojega zemeljskega življenja. Ko danes razmišljam o njem, ne vidim fanta, ki bi tekel brez cilja. Vidim fanta, ki je bil v svoji mladosti, v svoji radovednosti, v svojem briljantnem umu, ki je z lahkoto krmaril med kompleksnimi sistemi, neverjetno osredotočen. Spomnite se tistega prizora iz njegovega otroštva, ko je oblečen v kostum, z zelenim svetlobnim mečem v rokah, z vso resnostjo in hkrati z igrivim nasmehom poziral ob likih iz Vojne zvezd. To ni bila le igra. To je bila podoba fanta, ki je v življenje vstopal z odprtimi očmi, pripravljen na vsako pustolovščino, ki mu jo je ponudil svet.

Ben je bil tekač na dolge proge, čeprav je njegova proga trajala le petnajst let. Bil je deček, ki se je vedno trudil – na igrišču za badminton, pri košarkarskih preizkusih, v šolskih klopeh. In vedno znova se spomnim tiste njegove preproste, a globoke modrosti: »Trud je vse, kar šteje.« To ni bila naivnost. To je bila drža nekoga, ki razume, da zmaga ni v tem, da si prvi, ampak v tem, da si dal vse od sebe. In Ben je dal vse.

Alan in Thao, vem, kako se vaju danes dotika ta tišina, ki ostaja za njim. Vem, kako se včasih v vajinih srcih naseli vprašanje, ki ga je Ben v tistih sanjah postavil: »Zakaj se mi je to zgodilo?« In vem, da se včasih, v tišini noči, prikrade tista težka, nepravična misel: »Ali bi lahko storila več? Sva kaj spregledala?« Z vso nežnostjo in z močjo Božje besede vam danes polagam na srce: Odložita to breme. Nista spregledala ničesar. Bolezen, ki je vzela Benjamina, ni bila kazen, ni bila posledica nobene vajine napake ali opustitve. Bog ne pošilja bolezni, da bi kaznoval. Kot je Jezus odgovoril tistim, ki so spraševali po krivdi sleporojenega, tako vam danes govori: »Niti on ni grešil niti njegovi starši.« Nekatere stvari v tem krhkem svetu se zgodijo zunaj vsakega človeškega dosega, zunaj vsakega nadzora. Nič, kar bi storili ali ne storili, tega ne bi moglo spremeniti. Bog vaju ne obtožuje; On vaju objema s tisto isto ljubeznijo, s katero je sprejel Benjamina v svoj dom. Nista kriva. Nista zatajila. Bili ste zvesti, bili ste ljubeči, bili ste vse, kar je Ben potreboval.

Jezus v evangeliju postavlja ogledalo pred nas: »Zakaj gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?« To je klic k resnici. Klic, da prenehamo soditi sami sebe z neusmiljenimi merili, ki nam jih vsiljuje žalost. Ben ni bil iver v vajinem življenju; bil je luč. In to luč nosita v sebi. Pomislite na tisto njegovo velikodušnost, ko je želel ponuditi ves svoj hranilnik za pomoč stricu Williamu. Ni ga razbil, ni ga izpraznil, ker ni bilo treba, a tista ponudba – to, da je petnajstletni deček pripravljen dati vse, kar ima, za nekoga, ki ga ima rad – to je bila tista »veličina«, o kateri govori Pavel. To je bil Ben. Njegova ljubezen ni bila omejena na besede; bila je daritev. In ta daritev še vedno živi. Poglejte vodnjak v Vietnamu, ki je bil zgrajen v njegovem imenu. Iz globin zemlje priteka čista voda, ki napaja žejne. To je Benova zapuščina. Njegovo ime, Đại Dương, pomeni »Veliki ocean«. In res, njegovo srce je bilo ocean, ki se ne more zapreti v meje časa. Ta voda, ki teče, je simbol njegove ljubezni, ki se razliva naprej, ki hrani druge, ki daje življenje tam, kjer ga je primanjkovalo.

Ryan, dragi brat, vem, kako zelo pogrešaš svojega soigralca, svojega prijatelja, svojega brata. Vem, da se ti zdi, da je tvoj svet postal prostor, v katerem manjka tisti ključni del sestavljanke. A Benjamin te ne zapušča. On je zdaj tvoj nebeški sopotnik. Nadaljuj tisto pot, ki sta jo začrtala. Živi pogumno, bodi radoveden, smej se tako, kot sta se smejala, ko sta sanjala o letalih in o vajini »con chim airlines«. Vsakič, ko boš videl letalo, ki reže nebo, vedi, da te Ben gleda in se ponosi s tabo. On je tvoj nebeški brat, ki te spodbuja, da letiš visoko.

Ne bojte se teči te tekme, čeprav so noge težke. Ne bojte se živeti, čeprav se zdi, da je del vas odšel. Ben je dosegel svojo nagrado. On je zdaj pri tistem, ki je »pot, resnica in življenje«. On ne potrebuje več naših skrbi, a mi potrebujemo njegovo nebeško priprošnjo.

Kaj torej odnesti s seboj danes? Ko boste prišli domov, ne iščite odgovorov v preteklosti. Ne iščite napak, kjer jih ni. Danes se nasmehnite, ko pomislite na Benovo radovednost. Vzemite si trenutek, poglejte v nebo in recite: »Gospod, hvala ti za dar Benjamina.« In v tistem trenutku hvaležnosti boste začutili mir, ki ga svet ne more dati, a ga tudi ne more vzeti. Benjamin je tam, v tistem jutru, in čaka na vaju. Živita naprej, z ljubeznijo, ki jo je on vaju naučil. Živita z veseljem, ki ga je on delil. Kajti ljubezen, ki jo nosite do njega, je tista vez, ki vaju bo vedno držala skupaj, vse do tistega trenutka, ko se boste vsi spet srečali v objemu Očeta. Amen.