Spomin Kraljice presvetega Srca Marijinega

Dragi bratje in sestre v Kristusu,

Današnji evangelij nas postavi pred Jezusove besede, ki so morda na prvi pogled neprijetne. Jezus govori o sedežu Mojzesovega učiteljstva, o pisarjih in farizejih, ki so ga zasedli. In potem pravi: »Vse, kar vam porečejo, delajte in poslušajte, po njihovih delih pa ne ravnajte, kajti govorijo, ne pa ne delajo.«

Ta beseda nas nagovarja, da pogledamo v svoja srca. Kajti vsi mi, vsi mi, imamo v sebi ta notranji boj med tem, kar govorimo, in tem, kar dejansko delamo. Vsi poznamo ta trenutek, ko nam nekdo pove, kako bi morali živeti, kako bi morali ravnati, kako bi morali ljubiti, a sami tega ne zmoremo ali nočemo storiti. To je boleče priznanje, a je resnica.

Jezus nadaljuje: »Kajti zavezujejo težka bremena in jih polagajo ljudem na ramena, sami pa jih ne bodo premaknili s prstom.« Ta slika je tako močna. Vidimo te ljudi, ki se trudijo nositi težke tovore, ki so jim naloženi, medtem ko tisti, ki bi jim morali pomagati, samo stojijo in gledajo. To je slika brezbrižnosti, slika egoizma, slika oblasti, ki ne služi.

In potem Jezus reče: »Vsa svoja dela pa delajo, da bi jih ljudje videli. Širijo si svoje molitvene remenjčke in podaljšujejo rese ob svojih oblačilih. Všeč jim je častno mesto pri gostijah in prvi sedeži v shodnicah, pozdrave na trgih in da jih ljudje imenujejo ‘Rabbi’."

To je slika ljudi, ki živijo za aplavz, za priznanje, za to, da bi jih drugi občudovali. Njihova vera ni usmerjena k Bogu, ampak k ljudem. Njihova pobožnost je gledališče, njihova molitev je predstava. In Jezus jih ostro obsoja, ker so pozabili na bistvo: služenje, ponižnost, ljubezen.

In potem pride preobrat. Jezus se obrne k svojim učencem in reče: »Vi pa se ne dajajte imenovati ‘Rabbi’, kajti eden je vaš Učitelj, vi pa ste vsi bratje. Nikogar na zemlji ne imenujte svojega očeta, kajti eden je vaš Oče, nebeški. Ne dajajte se imenovati ‘Učitelj’, kajti eden je vaš Učitelj, Kristus. Največji med vami naj bo vaš strežnik. Kdor se bo povzdignil, bo ponižan, kdor pa se bo ponižal, bo povzdignjen.«

V teh besedah je bistvo Jezusovega nauka. Ne gre za oblast, ne za čast, ne za priznanje. Gre za služenje. Gre za ponižnost. Gre za ljubezen, ki se izkazuje v dejanjih, ne v besedah. Gre za to, da postanemo kot otroci, ki zaupajo svojemu Očetu, ki se zanašajo nanj, ki ga ljubijo z vsem srcem.

Ta beseda nas danes nagovarja še posebej močno, ko premišljujemo o življenju našega dragega Benjamina. Ben, naš Ben. Spomnim se ga kot fanta, ki je imel izjemen um, ki je bil radoveden, ki je raziskoval svet tehnologije, AI, programiranja, kot bi bil rojen za to. Njegov oče, Alan, je nekoč dejal, da je bil Ben kot »fotokopija« njega, v videzu in ambicijah. Benjamin je že v četrtem razredu obvladoval matematiko osmega razreda. Njegov um je bil kot vrt, ki je nenehno iskal nove poti za rast, za razumevanje, za ustvarjanje.

Ko beremo o pisarjih in farizejih, ki so se povzdignili, ki so iskali čast in priznanje, se nam v spomin prikrade druga slika. Slika Benovega nežnega srca. Njegova družina ga opisuje kot »najslajšega fanta — vedno nasmejanega, lahkotno srečnega in globoko spoštljivega do svojih staršev.« To ni slika tistega, ki išče čast. To je slika tistega, ki ljubi. To je slika tistega, ki je ponižen. To je slika tistega, ki je že v svojem mladem življenju razumel bistvo Jezusovega nauka.

Jezus pravi: »Največji med vami naj bo vaš strežnik.« In Ben, naš Ben, je bil strežnik. Ne v smislu, da bi nosil težka bremena drugim, ampak v smislu, da je nosil v sebi lahkotnost, nasmeh, dobroto. Njegova prisotnost je bila dar. Njegov nasmeh je bil luč. Njegova radovednost je bila vabilo v svet, ki ga je odkrival z odprtim srcem.

Spomnim se, kako je njegov oče delil spomin na dogodek, ko je bil Ben star komaj 12 let. Na očetov 40. rojstni dan je Ben zajokal, ne zaradi sebe, ampak zaradi »prezgodnjega strahu pred izgubo«. To je bil tihi dokaz izjemno globoke in lepe vezi, ki sta jo delila. To ni bil strah pred izgubo nečesa, kar imaš, ampak strah pred izgubo nekoga, ki ga ljubiš. To je tisto, kar je v srcu najgloblje, tisto, kar nas povezuje z Bogom, ki je ljubezen. To je tisto, kar ga je naredilo »najslajšega fanta«. To je tisto, kar ga je naredilo strežnika ljubezni.

In ta nežnost, ta globoka empatija, ta ljubezen – to je tisto, kar je Ben prinesel v svet. Ko Jezus reče: »Ne dajajte se imenovati ‘Rabbi’… Nikogar na zemlji ne imenujte svojega očeta… Ne dajajte se imenovati ‘Učitelj’…«, nas vabi k drugačnemu načinu življenja. Ne k življenju, ki temelji na naslovih in vlogah, ampak k življenju, ki temelji na odnosu. Na odnosu z Bogom kot edinim Očetom, edinim Učiteljem. In na odnosu med nami kot brati in sestrami.

Ben je živel to resnico. Njegova radovednost ni bila le intelektualna, ampak je bila tudi radovednost po ljudeh, po svetu, po življenju. Njegova želja po raziskovanju letalstva, po ustvarjanju podjetja ‘con chim airlines’ – to ni bila le otroška fantazija, ampak izraz življenja, ki je želelo leteti, ki je želelo ustvarjati, ki je želelo deliti svojo radost.

Njegov oče je nekoč zapisal: »Spomnim se tistega dne. Učiteljica me je poklicala. Učiteljica IEP me je poklicala. Rekla mi je, da me bo izpisala iz IEP-ja, Bena. Mislim, da nisi hotel, ker si bil takšen angel. Bil si tako sladek deček. Poslušal si jo, spoštoval si jo. Bil si angel. Nisi bil več govorno oviran. Znal si govoriti. Zdaj nas je Bog vzel. Zdaj si z Bogom, ne z mano, ali tvojo mamo, ali tvojim bratom, ali tvojo družino. Tako zelo te pogrešam. Bil si tako lep. Samo hrup si ustvarjal. Nisi hotel govoriti, samo roke si udarjal. Svet ni slišal tvojega čudovitega glasu. Zrasel si v tako prijaznega, lepega fanta. Spoštljivega. Hvala ti…«

Ta spomin nam govori o nečem globokem. Govori o otroku, ki je imel svoje poti, ki je morda ustvarjal »hrup«, ki je bil drugačen, a je bil hkrati angel, ki je poslušal, ki je spoštoval. In ta njegova drugačnost, ta njegova edinstvenost, je bila del njegove lepote, del njegove duše, ki je bila ustvarjena po Božji podobi. Njegova ljubezen je bila tista, ki je presegala vse besede, vse definicije.

Ko je bil Ben star komaj 15 let, je bil pripravljen »odstopiti celotno svojo hranilnico, da bi pomagal drugim, še posebej svojemu stricu Williamu, ki je trpela za dvema možganskima kapema.« To je dejanje, ki presega vsako pričakovanje. To je dejanje, ki odraža srce Boga, ki je radodaren. To je dejanje, ki kaže na to, da je Ben že v svojem mladem življenju razumel bistvo evangelija: da je v dajanju največja polnost. To je tisto, kar je v evangeliju rečeno zadnjim delavcem: da so prejeli plačilo, ki je bilo dar, ne zaslužek. In Ben je znal dajati. Znal je videti potrebo drugih in se odzvati s polnim srcem.

Njegov oče je v enem od svojih sanjskih spominov povedal: »25. junija ponoči sem sanjal o Benu. Bil je brez majice, videti je bil zelo močan, oblečen v kratke hlače, zelene barve. Oba sva stala zunaj vrat sobe 419... Ben mi je poskušal povedati: ‘Oče, vse teste sem opravil. Lahko diham sam... zakaj sem takšen?’ Samo pristopil sem in ga tesno objel. Čutil sem njegovo stisko, kot sem jo že večkrat videl prej. Mislil sem, da se bo udaril v prsi ali v moje prsi zaradi zmede in jeze. Objel sem ga in rekel: ‘Od zdaj naprej bom večno v nebesih.’ Benov obraz je bil žalosten, na robu solz... a potem se je nenadoma ustavil in rekel: ‘V redu je, pazil bom na mamo in očeta.’«

Ta spomin, ta sanjski pogovor, je tako globoko preroški. Ben, ki je bil sam v stiski, ki se je boril, je imel moč reči: »V redu je, pazil bom na mamo in očeta.« To je srce, ki je raslo v ljubezni, srce, ki je v najtežjih trenutkih mislilo na druge. To je srce, ki je odsevalo Božjo ljubezen, ki je radodarna in ki skrbi za svoje ovce.

V prvem berilu prerok Ezekijel vidi Božjo slavo, ki napolnjuje tempelj. »Glejte, to je kraj mojega prestola, kraj, kamor bom postavil stopala svojih nog; tu bom prebival med Izraelovimi sinovi vekomaj.« Božja slava napolni prostor, kjer je ponižnost, kjer je služenje, kjer je ljubezen. In v življenju Benjamina smo videli majhen odsev te slave. Njegov um, njegova radovednost, njegova dobrota, njegova ljubezen – vse to je bilo znamenje Božje prisotnosti v njem.

Jezus nas danes vabi k tej ponižnosti, k temu služenju, k tej ljubezni. »Kdor se bo povzdignil, bo ponižan, kdor pa se bo ponižal, bo povzdignjen.« Naš Ben je bil povzdignjen, ne zato, ker bi se sam povzdignil, ampak zato, ker je bil ponižen. Zato, ker je ljubil. Zato, ker je bil strežnik ljubezni.

Dragi starši Alan in Thao, brat Ryan, vsa družina in vsi, ki ste ga ljubili: Ben je zdaj tam, kjer ni več bremen, ni več častih sedežev, ni več iskanja priznanja. Tam je samo ljubezen, tam je mir, tam je luč. Njegovo življenje, čeprav kratko, je bilo polno ljubezni, polno dobrote, polno ponižnosti. In Bog, v svoji neskončni milosti, ga je povzdignil. Njegova ljubezen še naprej živi v vaših srcih, v vaših spominih, v delih usmiljenja, ki jih nadaljujete v njegovem imenu. Tista čudovita vodnjak, ki ste ga posvetili v njegovem imenu v Vietnamu, je živo znamenje tega, kako Benova ljubezen še naprej teče, kako še naprej prinaša življenje.

In vsem nam, ki smo danes tukaj, ali pa se nam pridružujete od daleč, posebej pa vsem otrokom, ki se borijo z boleznijo, in vsem družinam, ki nosite težke križe: spomnimo se, da je pot do velikosti v služenju. Pot do življenja v ljubezni. Pot do Boga v ponižnosti. Ne iščimo si častnih mest, ampak bodimo strežniki drug drugemu. Ne gradimo si lastnih prestolov, ampak naj nas napolni Božja slava. In vedimo, da nas bo Gospod povzdignil, ko bomo ponižni, ko bomo služili, ko bomo ljubili. Naj nas Gospod blagoslovi.

Amen.