Ponedeljek sedemnajstega tedna med letom

Dragi bratje in sestre v Kristusu,

Današnje prvo berilo iz preroka Jeremije nam prinaša nenavadno, a močno podobo. Prerok mora kupiti laneno prevezo, jo nositi na ledjih, nato pa jo skriti v skalno razpoko ob Paratu. Ko jo po dolgem času vzame ven, je preveza zgnila, »dobra za nič!« Bog pojasni, da bo tako tudi »ponos Juda zgnil, velika prevzetnost Jeruzalema.« To je opozorilo o posledicah neposlušnosti in oddaljevanja od Boga, ki nas je ustvaril, nas želel imeti blizu, »kot se preveza oklene človekovih ledij«.

Potem pa imamo v evangeliju Jezusa, ki nam govori v prilikah o nebeškem kraljestvu. Spoznamo priliko o gorčičnem zrnu – »najmanjše od vseh semen, vendar ko zraste, je največje med rastlinami« – in priliko o kvasu, ki ga ženska zameša v moko, »dokler se vse testo ne prekvaša«.

Kako se ti dve podobi povezujeta? Na eni strani imamo gnitje in propad zaradi oddaljenosti od Boga. Na drugi pa rast in preobrazbo, ki se začneta z nečim majhnim, skoraj neopaznim, a imata moč, da prerasteta in prekvasijo vse. Nebeško kraljestvo ni nekaj, kar se razodeva z velikimi, spektakularnimi dogodki, ampak se pogosto začne v tišini, v majhnih dejanjih vere, v preprostih srcih, ki so odprta za Božjo voljo. Ali prepoznamo to skrito moč, ki deluje v nas in okoli nas, to »gorčično zrno« naše vere, ki lahko zraste v veliko drevo?

Benjamin Vo je bil fant, ki je v svojem kratkem življenju pokazal, kako se lahko majhno seme dobrote in radosti razvije v nekaj velikega. Njegova izjemna inteligenca in neomejena radovednost, ki ga je gnala k raziskovanju letalstva in tehnologije, nista bili le iskanje znanja. Ben je bil tisti, ki je s svojim očetom delil strast do opazovanja letal na letališčih po vsem svetu. To je bila majhna, a dragocena dejavnost, ki je gradila globoko vez in prinašala čisto veselje. V tem preprostem, a globokem veselju je Benjamin živel to, kar je Jezus opisal kot nebeško kraljestvo – nekaj, kar se začne majhno, a raste in prinaša bogate sadove ljubezni in povezanosti.

Minilo je šest tednov, odkar je Benjamin prestopil v večnost. Izguba je še vedno boleča, in morda se počutimo, kot da se je del nas zgnil, kot Jeremijeva preveza. Toda Bog nas danes spominja, da v Njem ni gnitja, ampak rast in življenje. Benjamin je zdaj v Njegovem objemu, v polnosti nebeškega kraljestva, kjer je majhno seme njegovega življenja zraslo v veličastno drevo. Njegova zapuščina, kot je 'vodnjak ljubezni' v Vietnamu, je dokaz, kako majhna dejanja dobrote prinašajo življenje in upanje mnogim.

Za Benove starše, Alana in Thao, za njegovega brata Ryana, za tete in strice, in za vse, ki ga pogrešate, naj bo ta beseda vir tolažbe. Ne pozabite, da je Benjamin zdaj v luči, kjer se vse majhno razcveti v veliko. Za vse, ki ste z nami od daleč, še posebej za druge otroke, ki trpijo, in za vsako družino, ki nosi težak križ: vedite, da vas Bog vidi in drži v svoji roki. On je tisti, ki bo vaše gorčično zrno vere in upanja spremenil v veliko drevo tolažbe. Amen.