Sobota petnajstega tedna med letom

Dragi bratje in sestre v Kristusu,

Današnje prvo berilo iz preroka Mihe nam predoči ostro opozorilo. Govori o tistih, ki »načrtujejo krivico in delajo zlo na svojih ležiščih«, o tistih, ki »hrepenijo po poljih in jih zagrabijo, po hišah in si jih prilastijo.« To je močna kritika sebičnosti, pohlepa in krivice, ki uničuje skupnost. Miha nam pokaže, kako takšno ravnanje pripelje do uničenja in izgube, do stanja, ko »nihče ne more dobiti nazaj« tistega, kar mu je bilo odvzeto. To je slika sveta, kjer moč in pohlep prevladujeta nad pravičnostjo in sočutjem.

Potem pa se obrnemo k evangeliju, in tam najdemo Jezusa. Ko farizeji »sklenejo zborovanje proti Jezusu, da bi ga umorili,« se Jezus umakne. Ne spopada se z njimi, ne kriči, ne dviga glasu. Namesto tega beremo: »Mnogo ljudi je šlo za njim, in vse je ozdravil.« In ta gesta, to dejanje usmiljenja in zdravljenja, je izpolnitev Izaijeve prerokbe: »Zdrobljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne bo pogasil, dokler ne pripelje pravice do zmage.«

Kakšen kontrast! Na eni strani uničujoča moč pohlepa in krivice, na drugi pa tiha, zdravilna moč Kristusa. Jezus je utelešenje nežne, a neustavljive Božje pravičnosti. On ne zatre tistega, kar je že ranjeno, ne pogasi tistega, kar komaj tli. Namesto tega prinaša ozdravljenje in upanje, tudi tistim, ki so najbolj ranljivi, najbolj pozabljeni. Njegova moč ni v sili, ampak v sočutju, v zmožnosti, da vidi in dvigne tistega, ki je padel.

Benjamin Vo je bil fant, ki je v svojem kratkem življenju odseval to Jezusovo nežnost in moč. Spomnim se, kako je Ben, kljub svoji izjemni inteligenci in sposobnosti za razumevanje zapletenih stvari, ohranjal neverjetno preprostost in radost. Njegov nasmeh, ki je bil vedno prisoten, je bil kot tleče stenje, ki je prinašalo svetlobo in toplino vsem okoli njega. Ni se boril s kričanjem ali pritoževanjem, ampak z vztrajnostjo in optimizmom, s tisto tiho močjo, ki je značilna za tiste, ki so blizu Bogu. Njegova prisotnost je bila balzam, ki je zdravil in prinašal upanje, tako kot Jezus, ki je ozdravil vse, ki so šli za njim.

Minilo je pet tednov, odkar je Benjamin prestopil v večnost. Izguba je še vedno sveža in bolečina globoka. Morda se počutimo kot »zdrobljen trst« ali »tleče stenje«. Toda današnji evangelij nam zagotavlja, da Jezus ne bo zlomil tistega, kar je že zlomljeno, in ne bo pogasil tistega, kar komaj tli. On je tu, da nas ozdravi, da nas dvigne, da nam prinese pravičnost in upanje. Ben je zdaj v Njegovem objemu, v polnosti te pravičnosti in ljubezni, ki jo je Jezus prinesel na svet.

Za Benove starše, Alana in Thao, za njegovega brata Ryana, za tete in strice, in za vse, ki ga pogrešate, naj bo ta obljuba vir tolažbe. Ne pozabite, da je Benov nasmeh, njegova nežna duša, zdaj v večni svetlobi. Za vse, ki ste z nami od daleč, še posebej za druge otroke, ki trpijo, in za vsako družino, ki nosi težak križ: vedite, da Bog vidi vašo bolečino. On je tisti, ki vas bo ozdravil, ki vam bo dal moč in upanje, da boste nadaljevali. V Jezusovem imenu je upanje, in to upanje je močnejše od vsake žalosti, močnejše od smrti. Amen.