Ponedeljek šestnajstega tedna med letom

Dragi bratje in sestre v Kristusu,

Današnje prvo berilo iz preroka Miheja nas sooča z močnim vprašanjem: »O moje ljudstvo, kaj sem ti storil, ali s čim sem te utrudil? Odgovôri mi!« Bog ne govori v jezi, ampak v nekakšnem globokem razočaranju, kot oče, ki ne razume, zakaj se njegovi otroci oddaljujejo. Spominja jih na vse, kar je storil zanje – rešil jih je iz sužnosti, vodil jih je z Mojzesom, Aronom in Mirjam. In potem jim jasno pove, kaj zahteva: »Povedano ti je, o človek, kaj je dobro in kaj Gospod od tebe zahteva: le delati pravično in ljubiti dobroto ter ponižno hoditi s svojim Bogom.«

To je srce naše vere, kajne? Ne gre za na tisoče ovnov ali potoke olja, niti za darovanje prvorojencev, ampak za preprosto, a globoko življenje v pravičnosti, dobroti in ponižnosti. Ne gre za zunanje obrede, ampak za notranjo držo srca.

Potem pa imamo evangelij, kjer farizeji in pismouki zahtevajo od Jezusa znamenje. Želijo dokaz, nekaj spektakularnega. Toda Jezus jim odgovarja, da ne bodo dobili nobenega znamenja razen Jonovega znamenja. Spominja jih, da so se prebivalci Ninive spreobrnili že ob Jonovem pridiganju, in da je tukaj nekdo večji od Jone. Kraljica Juga je prišla od koncev zemlje poslušat Salomonovo modrost, in tukaj je nekdo večji od Salomona. Jezus nas vabi, da prepoznamo Božjo prisotnost ne v spektakularnih prikazih moči, ampak v preprosti resnici, ki je že med nami.

Benjamin Vo je bil fant, ki je imel to izjemno sposobnost prepoznavanja resnice in lepote v preprostih stvareh. Njegova radovednost, ki ga je gnala k raziskovanju sveta letalstva, k opazovanju letal z očetom na letališčih… to ni bilo iskanje spektakularnih znamenj, ampak globoko veselje ob razumevanju, kako stvari delujejo, ob spoznavanju stvarstva. Bil je kot tisti, ki išče modrost, ne le znamenja. In v tem je našel veselje, ki ga je delil s svojo družino, s svojim očetom, s katerim je delil to strast. Njegov nasmeh, njegova sreča, so bili znamenje Božje dobrote, ki se je razodevala v njegovem življenju.

Ben nas uči, da je Bog prisoten v naši vsakdanjosti, v naši preprostosti, v naši dobroti. Ne potrebujemo velikih, dramatičnih znamenj, da bi prepoznali Njegovo ljubezen. Dovolj je, da delamo pravično, ljubimo dobroto in ponižno hodimo z Njim. Benjamin je bil deček, ki je to živel, in njegova zapuščina, zlasti ta 'vodnjak ljubezni' v Vietnamu, je čudovit dokaz, kako se dobrota širi in prinaša življenje.

Za Benove starše, Alana in Thao, za njegovega brata Ryana, za tete in strice, in za vse, ki ga pogrešate… morda se v teh dneh, pet tednov po njegovem odhodu, počutite utrujeni. Morda si postavljate vprašanja, kot tista v Mihejevi knjigi. Toda vedite, da Bog ne zahteva od vas ničesar, razen da mu zaupate, da ljubite in da hodite z Njim. Benjamin je zdaj v Njegovem objemu, v večni luči, in on nas vse vabi, da živimo to preprosto, a globoko vero. Za vse, ki ste z nami od daleč, še posebej za druge otroke, ki trpijo, in vsako družino, ki nosi težak križ – naj vam Benovo življenje, polno radovednosti in dobrote, prinese upanje in tolažbo. Bog vas drži v svoji roki. Amen.