V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Naj bo mir in tolažba Gospoda Jezusa Kristusa z vami vsemi, ko se zbiramo ob njegovi Besedi.
Gospod, usmili se. Kristus, usmili se. Gospod, usmili se.
Predstavljajte si za trenutek pilotsko kabino letala Boeing 737. Za nekoga, ki ne pozna sveta letalstva, je to zmeda stikal, gumbov, zaslonov in ročic. Toda za nekoga, ki ta svet ljubi, za nekoga, ki razume logiko za vsakim vezjem, je to prostor popolnega reda. Vsako stikalo nekaj odklene. Vsak ključ zažene motor. Vsak premik ročice odpre pot v nebo, v tisti prostrani modri ocean, ki mu pravimo atmosfera.
Benjamin je ta svet razumel. Naš Ben, s svojim briljantnim umom, ki je videl vzorce tam, kjer smo drugi videli le hrup, je v letalih videl svobodo. Njegova strast do Boeinga 737 ni bila le otroška igra; bila je odraz njegovega iskanja reda, lepote in višine. Ko je govoril o svojem sanjskem podjetju, o 'Con Chim Airlines', se mu je obraz razsvetlil, tisti njegov značilni nasmeh pa je povedal vse. 'Con Chim' – ptiček. Ptiček, ki želi leteti. Ptiček, ki pozna pot domov.
Današnja Božja beseda nam govori o ključih. V prvem berilu prerok Izaija govori o tem, kako Bog položi ključ Davidove hiše na Eljakimova ramena: 'ko on odpre, nihče ne zapre, in ko on zapre, nihče ne odpre.' V evangeliju pa Jezus isto obljubo preda Petru: 'Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva.'
Ključ je močna podoba. Ključ pomeni dostop. Pomeni moč, da odpreš vrata, ki so bila prej zaprta. Pomeni zaupanje. Ko nekomu daš ključe svoje hiše, mu praviš: 'Zaupam ti. Ti si del moje družine. Tukaj si doma.'
Danes, ko minevata približno dva meseca, odkar se je Benjaminov zemeljski let končal, se morda počutimo, kot da so se neka vrata neusmiljeno zaprla. Smrt se pogosto zdi kot tisti končni 'zapah', ki ga nobena človeška roka ne more odpreti. Sedimo pred temi zaprtimi vrati in v rokah vrtimo ključe spominov, a vrata se ne premaknejo. Tišina v hiši je težka. Alan, Thao, Ryan – vem, da je ta tišina včasih glasnejša od kakršnega koli motorja letala.
In prav v to tišino vstopa sveti Pavel v drugem berilu s tistim vzklikom, ki nam vzame sapo: 'O globina bogastva in modrosti in spoznanja Božjega! Kako neizsledljivi so njegovi sklepi in neizrekljive njegove poti!'
Pavel ne poskuša razlagati 'zakaj'. Ne daje nam poceni odgovorov. Namesto tega nas vabi, da se ustavimo pred skrivnostjo. Priznava, da so Božje poti včasih tako visoko nad našimi, kot je potniško letalo visoko nad oblaki. Mi vidimo le spodnjo stran oblakov – sivo, mračno, nepregledno. Bog pa vidi zgornjo stran, kjer se sonce nikoli ne skrije.
Benjamin Đại Dương – njegovo srednje ime pomeni 'Veliki ocean'. In res, njegov um je bil kot ocean. Globok, prostran, poln življenja. Ko je pri štirinajstih letih raziskoval svet umetne inteligence in obvladoval kompleksna okolja AWS, ki jih mnogi odrasli ne razumejo, ni le zbiral informacij. Iskal je ključe. Iskal je načine, kako razumeti svet, kako ga izboljšati, kako zgraditi nekaj novega. Njegov GitHub repozitorij, poln kode in aplikacij, je dokaz duše, ki ni hotela le opazovati sveta, ampak je želela v njem ustvarjati.
Toda bolj kot njegova inteligenca nas danes nagovarja njegova nežnost. Spomnite se tistega njegovega hihitanja, ko je govoril o 'Con Chim Airlines'. V tem hihitanju je bila čista nedolžnost. Bil je fant, ki bi lahko postal karkoli – vrhunski programer, letalski inženir, vizionar – a v svojem bistvu je ostal 'najslajši fant'. Tisti, ki je ob očetovem štiridesetem rojstnem dnevu jokal zaradi strahu, da bi ga izgubil. Tisti, ki je spoštoval svoje starše z globoko, tiho predanostjo.
Jezus vpraša učence: 'Kaj pa vi pravite, kdo sem?' Peter odgovori: 'Ti si Kristus, Sin živega Boga.'
To je ključni trenutek. To je trenutek, ko Peter prepozna, da Jezus ni le učitelj ali prerok, ampak je tisti, ki drži ključe življenja in smrti. In Jezus mu odgovori: 'Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih.'
Dragi starši, Alan in Thao, v teh dveh mesecih sta se morda spraševala, če bi lahko storila kaj drugače. Morda sta v mislih tisočkrat prevrtela vsak trenutek, vsako odločitev. Danes vama Jezus govori isto kot Petru: ni šlo za meso in kri. Nekatere stvari so v rokah Očeta. Bolezen, ki je obiskala Benjamina, ni bila nikogaršnja krivda. Ni bila kazen. Ni bila posledica nečesa, kar bi zamudila. Bila je tisti 'neizsledljivi sklep', o katerem govori Pavel. Odložita to težko breme krivde. Benjamin vaju ne obtožuje. Bog vaju ne obtožuje. Videla sta njegovo lepoto, negovala sta njegov dar, ljubila sta ga z vso močjo – in to je vse, kar Bog pričakuje od staršev.
Benjamin je zdaj v tisti pilotski kabini, kjer so vsi instrumenti jasni. Ni več turbulence. Ni več megle. On zdaj vidi tisto 'globino bogastva', o kateri piše Pavel. In čeprav se nam zdi, da so se vrata zaprla, nam evangelij obljublja nekaj drugega. Jezus je Petru dal ključe, da bi *odpiral*. Kar je zvezano na zemlji, je zvezano v nebesih. Ljubezen, ki ste jo stkali z Benom tukaj na zemlji, ni pretrgana. Je le 'zvezana' v nebesih, kjer čaka na vas.
Ben je bil kot mladi sveti Karel Acutis. Oba sta ljubila tehnologijo, oba sta bila briljantna, oba sta odšla pri petnajstih letih. In oba sta razumela, da je računalnik le orodje, srce pa je tisto, ki nas poveže z večnostjo. Benova pripravljenost, da bi podaril ves svoj prihranek iz hranilnika za strica Williama, nam pove vse o njegovem srcu. Ni bilo pomembno, ali je bil denar uporabljen. Pomembna je bila ponudba. Pomembna je bila tista notranja odprtost: 'Vse, kar imam, je tvoje.' To je jezik nebes.
Ryan, tebi polagam na srce: tvoj brat je tvoj največji navijač. Ko gledaš v nebo, ko vidiš letalo, ki pušča belo sled za seboj, vedi, da Ben pazi nate. On je 'prestal vse teste', kot je rekel očetu v sanjah. Zdaj lahko diha svobodno. Zdaj leti višje od katerega koli Boeinga.
Za vse vas, ki žalujete – tiste, ki ste blizu, in tiste, ki nas spremljate od daleč, morda tudi sami s težkimi križi: ne bojte se tišine. V tišini Bog polaga ključe v naše roke. Ne ključev, ki zaklepajo spomine v preteklost, ampak ključe upanja, ki odpirajo prihodnost.
Benova zapuščina ni le v kodi, ki jo je napisal, ali v vodnjaku, ki zdaj prinaša čisto vodo v Cà Mau. Njegova zapuščina je v nasmehu, ki nam ga je zapustil. V tistem miru, ki ga je začutil oče v sanjah, ko mu je Ben rekel: 'V redu je, pazil bom na mamo in očeta.'
Kaj lahko danes odnesemo s seboj skozi vrata te cerkve ali svojega doma?
Naredite eno majhno, konkretno stvar. Danes, ko boste videli ptico na nebu ali letalo visoko nad oblaki, se za trenutek ustavite. Ne glejte le v tla, v prah in žalost. Poglejte gor. In v tistem pogledu recite: 'Hvala, Gospod, za Benjamina. Hvala za ključe upanja, ki nam jih daješ.'
Naj vas ta misel spremlja: vrata nebes niso zaklenjena za nas. Benjamin jih je le prvi prestopil in zdaj drži vrata odprta za vse nas, z istim nežnim nasmehom, kot ga je imel, ko je razlagal o svojem 'Con Chim Airlines'.
Benjamin Đại Dương, počivaj v miru v objemu Očeta, kjer je ocean ljubezni neskončen in kjer so vsi leti varni.
Amen.
For the intentions entrusted to Ben on our prayer wall:
Po Odrešenikovem ukazu in po božjem nauku si upamo moliti:
Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.
Naj vas blagoslovi vsemogočni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh. Pojdite v miru in nosite Benov nasmeh v svojem srcu.
✝ May almighty God bless you: the Father, and the Son, and the Holy Spirit. Amen.