Ponedeljek tretjega in dvajsetega tedna med letom

Predstavljajte si trenutek, ki ga vsi poznamo, tisti večer, ko sedite v hiši, medtem ko zunaj pada mrak, in opazujete kozarec vode na mizi. V njem ni nič zapletenega. Navadna voda, povsem bistro tekoče, a če jo pustite stati, se na dnu počasi nabere prah. Drobne zrnate sledi, ki so prišle od vsepovsod, nevidne medtem ko se je življenje gibalo, a očitne, ko nastopi tišina. Sveti Pavel v današnjem prvem berilu govori Korinčanom natanko o tem drobnem prahu, o tistem stari kvasu, ki se neopazno vrine v testo in ga sčasoma preraste. Govori o stvareh, ki se naberejo v človeški skupnosti in začnejo greniti tisto, kar bi moralo biti čisto in preprosto. Pavel ne govori v abstraktnih pojmih. Govori o resničnem življenju, o ljudeh, ki so se zapletli v lastne poti, in o nujnosti, da se človek ustavi, pogleda vase in očisti tisto, kar tehta preveč.

Ko stopimo v današnji evangelij, pa se ta slika nenadoma spremeni v nekaj živega, skoraj boleče človeškega. Jezus je sredi sinagoge. Dan je sobota, tisti dan, ko bi moralo biti vse mirno, predpisano, varno. In tam stoji človek. Ne beremo o njegovih besedah, ne vemo, kaj je mislil, vidimo le njegovo desno roko. Roko, ki je bila posušena. Roko, ki ni mogla več objeti, ni mogla več prijeti, ni mogla več delati tistega, kar so roke stvorene delati. Okoli njega stojijo pismouki in farizeji. Opazujejo ga. Ne opazujejo človeka v stiski; opazujejo pravilo. Čakajo, ali bo Jezus prestopil črko zakona, da bi ga lahko obtožili. Iščejo napako tam, kjer bi moralo trpeti sočutje. In Jezus se ozre na vso to napetost. Ne skriva se. Stopi naravnost k tistemu človeku in mu reče tiste preproste, močne besede: »Stopi v sredo!«

Pridite naprej. Vsi vas vidijo. Pokažite se v svoji slabotnosti, v svoji posušeni roki, v svojem teţkemu bremenu. Jezus ga ne skriva v ozadje. Postavi ga v sredino. In potem postavi tisto vprašanje, ki reže skozi vso hinavščino: »Ali je na sobote dovoljeno delati dobro ali hudo, rešiti življenje ali ga pokončati?« Tišina v sinagoge mora biti zadušljiva. Nikogar ni, ki bi upal odgovoriti, kajti vsi vedo, da je resnica preveč ostra za njihove udobne kluči. In takrat Jezus pogleda okoli sebe – v tiste stroge poglede, v tiste zaprte duše – in reče tistemu človeku: »Iztegni roko!« Človek jo iztegne. V tistem trenutku se zgodi tisto, kar presega vsak zakon: roka je obnovljena. Zdrava. Polna življenja. A tisti, ki so gledali, se niso razveselili. Postali so besni. Besni, ker se je dotaknilo njihovega udobnega reda.

Ali ni to velikokrat tudi naš svet? Dva meseca sta minila od tistega junijskega dne, ko je naš dragi Benjamin Vo odšel k Očetu, in v tem času se zdi, da se v hiši pogosto nabira prav takšna tišina. Prazna roka ob mizi. Stol, ki ostaja prazen. Alan in Thao, vem, kako zelo boli ta tišina. Vem, kako globoko se včasih vtisne tisto vprašanje, ki nima odgovora: zakaj ravno on, zakaj tako zgodaj, zakaj se je moralo to zgoditi? Veste, ko človek izgubi otroka, se zdi, kot da je celoten svet ostal z eno roko posušeno, neuporabno, nezmožno objeti tisto, kar je bilo ljubljeno. Spomnite se tistih sanj, ki jih je oče nosil v sebi, tistega trenutka, ko se je Ben prikazal v sanjah, oblečen le v zelene kratke hlače, in s tistim nemirnim, iskrenim glasom spraševal: 'Ba ơi, test nào con cũng qua hết. Con tự thở được bình thường mà... sao con lại bị như vầy?' Oče je stopil k njemu in ga objel. In Ben je rekel tiste pomirjujoče besede: 'Không sao đâu, con sẽ dõi theo ba mẹ.'

To je ta trenutek, ko Jezus stopi v vašo sobo in reče: »Stopi v sredino.« Ne skrivajte svoje bolečine. Ne pretvarjajte se pred Bogom, da je vse v redu, ko pa ni. Bog ne išče farizejske popolnosti; išče človeka z zlomljenim srcem, ki si upa iztegniti svojo utrujeno roko. Ben je bil deček, ki je življenje zajemal s polno žlico, ne glede na to, ali je kodiral svoje igre na GitHubu, ali je sanjal o svoji letalski družbi 'con chim airlines', ali pa ko je preprosto sedel z bratom Ryanom in družino. Spomnite se tistega prizora, ki ga je nekdo od tistih, ki so ga imeli radi, ujel v spomin: Ben sedi na lesenem vozičku, z zaprtimi očmi uživa v rdeči liziki, medtem ko se ob obali pelje mimo palm, Ryan pa se ozira nazaj. To je bila tista njegova preprosta radost. Tisto veselje, ki ga ni mogla ustaviti nobena skrb tega sveta.

…

Danes, ko gledamo to posušeno roko iz evangelija, se dotikamo tudi tistega tihega bremena, ki ga starši nosijo v samoti. Tiste misli, ki se prikradejo ponoči: ali bi lahko storila več? Sva kaj spregledala? Bi morala opaziti prej? Z vso nežnostjo in s celotno močjo Božje besede vam danes polagam na srce: odložite to kamenje. Nista spregledala ničesar. Bolezen, ki je vzela Benjamina, ni bila kazen, ni bila posledica nobene napake ali opustitve. Bog ne pošilja bolezni, da bi kaznoval otroke ali starše. Kot je Jezus odgovoril tistim, ki so spraševali po krivdi sleporojenega, tako vam danes govori: »Niti on ni grešil niti njegovi starši.« Nekatere stvari v tem krhkem svetu se zgodi zunaj vsakega človeškega dosega, zunaj vsakega nadzora. Nič, kar bi storili ali ne storili, tega ne bi moglo spremeniti. Odložite to težko breme krivde, kajti Bog vas ne obtožuje. On vaju gleda z istim usmiljenjem, s katerim je gledal človeka s posušeno roko, in vama pravi: Iztegnita roke v zaupanju. Vajin sin je v varnih rokah.

Ryan, dragi brat, vem, kako zelo pogrešaš Benjšamina. Vem, da se ti včasih zdi, kot da je ves svet postal prazen prostor, kjer ni več tistih dolgih pogovorov o letalih, o prihodnosti, o vsem tistem, kar sta delila. A Ben ni daleč. On je tvoj nebeški sopotnik. Tako kot je tisti prijatelj prinesel letalske kartice, ki jih hraniš v ovitku svojega telefona, da bi bile z vami povsod, tako je Ben v tvojem srcu. Nadaljuj tisto pot, ki sta jo začrtala. Živi pogumno, bodi radoveden, smej se tako, kot se je on smejal, ko je govoril o svojih norih idejah. On te gleda z neba in se ponosi s tabo.

Pogglejte, kako čudovito se Benova ljubezen nadaljuje v svetu. Kdo bi si mislil, da bo tisti deček z briljantnim umom postal vir čiste vode za žejne v daljnjem Vietnamu? Vodnjak v Cà Mauju, zgrajen v njegovem imenu, tista čista voda, ki priteka iz globin zemlje, da napaja tiste, ki jo potrebujejo – to je živi dokaz, da ljubezen nikoli ne umre. Benovo srednje ime, Đại Dương, pomeni ocean. Njegovo srce je bilo ocean, ki se ni mogel zapreti v meje petnajstih let. In to ocean se zdaj razliva v tisoče malih dejanj usmiljenja.

Kaj torej odnesti s seboj skozi vrata te cerkve danes? Ne zapletajte se v stare kvasovke zagrenjenosti ali žalosti, ki hromi. Koidete domov, si vzemite trenutek. Poglejte v nebo, tako kot je Ben rad opazoval letala, ki režejo oblake. Recite tisto preprosto molitev: 'Gospod, vodi me v svoji pravičnosti.' In ko boste začutili tisto bolečo praznino, se spomnite, da je Jezus tisti, ki stopi naravnost v sredino vaše sobe, prime vašo posušeno roko in vam reče: 'Iztegni se.' Vstanite. Zadihajte. Kajti ljubezen, ki jo nosite v sebi do Benjamina, je tista ista ljubezen, s katero vas Bog drži pri življenju danes in v vse večnosti. Amen.