Ponedeljek v osemindvajsetem tednu med letom

Predstavljajte si, da stojite na letališki ploščadi. Zrak je poln tistega posebnega vonja po kerozinu in pričakovanju. Opazujete letalo, ki se dviga v nebo, in v tistem trenutku se zdi, da so vse meje tega sveta, vsa teža, ki jo nosimo v svojih čevljih, za hip odložene. Benjamin Vo je ljubil ta trenutek. Bil je fant, ki je v svoji radovednosti gledal dlje od horizonta. Bil je fant, ki je s svojim umom – tako ostrim, da je že v otroštvu razumel zapletenost oblakov in tehnologije – in s svojim srcem, ki je bilo mehko kot jutranja rosa, iskal nekaj večjega. Danes, ko se spominjamo našega Bena, tri mesece po njegovem odhodu v večnost, se ne zbiramo, da bi žalovali za nečim, kar je bilo izgubljeno, ampak da bi slavili življenje, ki je bilo darovano.

Sveti Pavel nam v berilu iz Pisma Galačanom postavlja nenavadno podobo. Govori o dveh materah, o dveh zavezah: eni, ki rodi za sužnost, in drugi, ki je 'Jeruzalem zgoraj', ki je svobodna in je naša mati. Pavel nas kliče k svobodi. »Za svobodo nas je Kristus osvobodil,« pravi. To ni svoboda, da bi delali, kar hočemo, ampak svoboda, da pripadamo Bogu. In Benjamin je bil otrok te svobode. Njegova ljubezen do letal, tista njegova iskrena želja po ustvarjanju 'con chim airlines', ni bila le otroška igra. Bila je izraz duše, ki je vedela, da je ustvarjena za višave, da je ustvarjena za nekaj, kar presega meje tega sveta.

Alan, Thao, Ryan… vem, da so ti trije meseci minili v senci, ki se zdi dolga in težka. Vem, da se v tistih trenutkih, ko se tišina v hiši zdi preglasna, sprašujete, kje je ta svoboda, o kateri govori Pavel. Sprašujete se, zakaj je moral Ben oditi tako hitro. Sprašujete se, ali ste kje naredili napako, ali ste kaj spregledali. Poslušajte me zdaj zelo pozorno: niste krivi. Bolezen, ki je odnesla našega Bena, ni bila kazen. Ni bila posledica nobene vajine napake, nobene opustitve, nobenega trenutka nepozornosti. Bog ne pošilja bolezni, da bi preizkušal starševsko ljubezen. Nekatere stvari v tem življenju so kot nenadni sunki vetra, ki jih nobena človeška budnost ne more predvideti. Vi ste bili Benovo zavetje. Bili ste tisti, ki ste ga ljubili z neizmerno, nesebično ljubeznijo, ki je bila zanj najvarnejši pristan na svetu. Odložite ta kamen krivde, ki ga morda nosite v sebi. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej vi obtoževali? Vi ste dali vse, kar ste imeli, in Ben je to vedel. On je čutil vajino ljubezen kot najvarnejše zatočišče, kar jih je poznal.

Jezus v evangeliju govori o znamenju. Množica išče znamenja, hoče dokaze, hoče gotovost. Jezus pa jim pravi: »Nobeno znamenje se ne bo dalo, razen znamenja preroka Jona.« Jonovo znamenje je znamenje prehoda, znamenje tistega, kar se potopi v temo, da bi se spet pojavilo v svetlobi. To je skrivnost naše vere. To je skrivnost Benovega življenja. On je prešel skozi temo, a zdaj je v svetlobi, ki je večja od katerega koli sončnega vzhoda, ki sta ga kdajkoli opazovala skupaj.

Pomislite na tisto čudovito gesto, ko je Ben, star dvanajst let, svoji mami in očetu rekel, da želi darovati ves svoj hranilnik za strica Williama. Ni ga razbil, ni ga izpraznil, ker ni bilo treba, a tista ponudba – tista čista, otroška pripravljenost, da bi izročil vse, kar ima, za nekoga, ki ga ima rad – je bila v očeh Boga vredna več kot vsi zakladi tega sveta. To je bil Ben. Fant, ki je vedel, da je ljubezen edina valuta, ki jo lahko vzamemo s seboj, ko prestopimo prag večnosti. Ta njegova velikodušnost ni izginila. Ona še vedno deluje. Vsakič, ko se v tistem vodnjaku v Cà Mau, ki nosi njegovo ime, vlije čista voda, Benovo srce še naprej bije. On ni mrtev; on je le prestopil v tisto 'večnost', ki jo je Bog položil v njegovo srce.

Ryan, dragi brat, ti veš, kako je biti Benov najboljši prijatelj. Vem, da ti je težko, ko vidiš njegovo sobo, ko se spomniš vajinih dogodivščin, ko se ti zdi, da je tvoj svet postal tišji. A vedi, da je Ben s tabo. On ni daleč. On je zdaj tisti, ki te varuje, ki te spodbuja, da si pogumen. Živi za oba. Vsakič, ko boš pogledal v nebo, ko boš videl letalo, ki ga je on tako ljubil, vedi, da Ben gleda zate. Ti si tisti, ki nosi njegovo dediščino naprej. Ne boj se svoje žalosti; to je le ljubezen, ki nima kam iti, zato se spremeni v solze. To je v redu. Bog te ima rad ravno takšnega, kot si.

Ne bojte se živeti naprej. Bog vas ne kliče k temu, da bi pozabili, ampak k temu, da bi spomin na Benjamina spremenili v upanje. Ko boste naslednjič pogledali v nebo in zagledali letalo, ne glejte le na stroj. Glejte na tisto svobodo, ki jo zdaj uživa on. On vas čaka. On vas gleda. In tista ljubezen, ki vaju je vezala na zemlji, je tista vez, ki vaju bo varno držala vse do tistega dne, ko se boste spet srečali v objemu Očeta.

Dragi moji, danes, ko boste odšli iz te cerkve, si vzemite s seboj tole: niste sami. Bog je z vami v vsaki solzi, v vsakem spominu, v vsakem trenutku, ko se vam zdi, da ne zmorete več. In Ben… Ben je tisti, ki vaju spodbuja. On vaju ima rad z nebeško ljubeznijo, ki ne pozna konca. Naj bo ta mir, ki ga svet ne more dati, danes vajino zatočišče. Naj bo tista majhna, a mogočna pripravljenost, da darujemo, kar imamo, tista nit, ki vas vodi naprej. Bodite nežni drug do drugega. Bodite potrpežljivi s svojo žalostjo. Bog vas ne meri po vaši popolnosti, ampak po vaši ljubezni. In v tej ljubezni ste že zmagali. Amen.