Petek 31. tedna med letom

Poglejte za trenutek na tisto preprosto, a tako živo podobo: Benjamin, ki sredi kakšnega družinskega potovanja, morda v tistem vznemirljivem vrvežu letališkega terminala, z očmi, polnimi tiste značilne, bistre radovednosti, opazuje vzletajoča letala. V tistem trenutku ni bilo zanj nič bolj resničnega, nič bolj fascinantnega kot ta mogočni stroj, ki se dviga v nebo. Bil je fant, ki je v svojem kratkem, a tako polnem življenju razumel, da se svet ne konča tam, kjer se konča naša vidljivost. Imel je um, ki je krmaril po zapletenih digitalnih arhitekturah in matematičnih ugankah, a srce, ki je vedno znova iskalo povezavo – z očetom, z mamo, z bratom Ryanom, z vsem, kar ga je obdajalo. Danes se ustavljamo ob Božji besedi, ki nas kliče k temu, da si priznamo, kje zares prebiva naše srce.

Sveti Pavel v Pismu Filipljanom piše besede, ki nas zarežejo v živo: »Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa.« Pavel govori o tistih, katerih »bog je trebuh« in katerih »misli so usmerjene na zemeljske stvari«. To ni obsodba človeške narave, ampak opomin na to, da smo ustvarjeni za večnost. Benjamin je bil fant, ki je to večnost v sebi nosil kot neko tiho, naravno držo. Pomislite na tisto njegovo neomajno pripravljenost, da bi pomagal. Ko je slišal za stisko strica Williama, ni preračunaval, ni tehtal, ni odlašal. Ponudil je vse, kar je imel – svoj hranilnik, svoj mali zaklad, vse svoje prihranke, ki jih je gradil s tisto svojo otroško vztrajnostjo. Ni ga razbil, ni ga izpraznil na silo, saj ni bilo potrebe, a tista ponudba, tista pripravljenost dati vse, je bila odsev nečesa, kar je daleč nad »zemeljskimi stvarmi«. To je bila drža državljana nebes.

Moramo pa si danes, štiri mesece po njegovem odhodu, odkrito pogledati v oči in priznati težo, ki jo nosite. Alan, Thao, Ryan – vem, da so trenutki, ko se zdi, da je tišina v hiši preglasna. Vem, da se v vas kdaj naseli tista tihotapna senca, tista misel, ki jo toliko staršev nosi v popolni samoti: »Ali sem spregledal kakšen znak? Ali bi lahko storili več? Je bila v moji skrbi kakšna napaka?« Poslušajte me zdaj, v tej sveti navzočnosti, kjer Bog bere iz dna vaših src: niste krivi. Bolezen, ki je preizkusila Benovo pot, ni bila kazen in ni bila posledica nobene vaše napake ali opustitve. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem krhkem življenju pridejo kot nevihte, ki jih nobena človeška budnost ne more preprečiti. Bili ste Benovo varno zavetje do zadnjega diha. Odložite ta kamen krivde, ki vam ne pripada, kajti Bog vas ne obtožuje. Vi niste zgrešili. Vi ste ljubili z vsem svojim bitjem, in ta ljubezen ostaja zapisana v večnosti.

Jezus v današnjem evangeliju pripoveduje prispodobo o nezvestem oskrbniku. Morda se nam na prvi pogled zdi ta zgodba nenavadna, celo sporna. Toda poglejte, kaj Jezus zares poudarja: »Otroci tega sveta so v svojem rodu pametnejši od otrok luči.« Kaj to pomeni? Pomeni, da smo pogosto bolj zagnani pri svojih vsakdanjih, minljivih opravkih, kot pa pri tem, da bi gradili na tistem, kar traja. Benjamin je bil »otrok luči«, ker je znal prepoznati, kaj je zares pomembno. Njegova ljubezen do družine, tista njegova iskrena radost, ko je z očetom načrtoval 'con chim airlines', tista njegova zvestoba, s katero je vedno rekel 'Dobro jutro, oči' – to so bili njegovi pravi zakladi. On ni kopičil za ta svet; on je vlagal v odnose, v ljubezen, v služenje.

Ko Jezus govori o oskrbniku, nas vabi, da postanemo modri. Ne modri po človeških merilih, ki iščejo dobiček, ampak modri v tem, kako ljubimo. Benjamin je to modrost živel. Njegova radovednost ni bila le intelektualna; bila je odprtost do skrivnosti življenja. In ta skrivnost se zdaj v polnosti razodeva njemu. On je zdaj tam, kjer ne potrebuje več letal, da bi videl svet; on vidi vse v Božji luči. In on vas vabi, da ne obupate nad življenjem. On vas vabi, da nadaljujete s tisto ljubeznijo, ki jo je on tako nesebično delil.

Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj ob tej poti. Vem, kako globoko pogrešaš svojega brata, s katerim si delil toliko trenutkov. Ne boj se svojih solz. Ben te spremlja, te varuje in si želi, da živiš polno, pogumno in v luči. Tvoja žalost ni znak šibkosti, ampak dokaz ljubezni, ki jo še vedno deliš z njim. In vsi vi, ki poslušate od daleč – vsak otrok, ki trpi, vsaka družina, ki nosi svoj težki križ – vedi, da niste sami. Bog vas drži v svojih dlaneh. Ne dovolite, da bi vas vaša žalost, vaša utrujenost, vaša bolečina ločili od gostije, ki vam jo Bog pripravlja prav zdaj.

Benjamin je bil, kot bi rekel Pavel, »naša radost in venec«. On je bil dar, ki ga je Bog zaupal v varstvo vaši družini, in ta dar ostaja. On ni odšel v pozabo; on je vstopil v tisto »kompaktno enotnost« Jeruzalema, o kateri poje psalm. On je tam, kjer so vsi dolgovi odpuščeni in kjer je vsako srce končno pomirjeno. Ko se danes vrnete k svojim domovom, vzemite s seboj majhno dejanje dobrote v Benovem imenu. Morda je to le trenutek tišine za nekoga, ki trpi, morda prijazen pogled, morda molitev za tiste, ki so izgubljeni. V tej majhnosti boste našli tisto nebeško povzdignjenje, ki ga je Ben že dosegel. On je tam, v Božjem objemu, in vas vabi, da ne odlašate z življenjem. Živite. Ljubite. In vedite, da je vse pripravljeno. Amen.