Ponedeljek šestindvajsetega tedna med letom

Predstavljajte si trenutek, ki je tako vsakdanji, da bi ga zlahka spregledali. Ni velikih govorenj, ni ceremonij. Nekdo sedi v tišini svoje sobe in pred sabo odpira majhno škatlico – hranilnik, v katerem se nabirajo drobiž in skromni prihranki dvanajstletnega fanta. V tistem trenutku se Benjamin ni spraševal, kaj bo kupil zase. V mislih je imel svojega strica Williama, ki je prestajal težke preizkušnje po kapi. Ben ni razbil hranilnika, ni ga izpraznil, saj tisti denar na koncu ni bil potreben. A sama ponudba – čista, otroško brezpogojna pripravljenost dati vse, kar ima, da bi pomagal nekomu, ki trpi – ostaja zapisana v nebeških knjigah. To je bil naš Ben. Fant z briljantnim umom, ki je že v četrtem razredu reševal osmošolske matematične naloge, ki je v svojem GitHub repozitoriju pisal igre in aplikacije ter se s tistim svojim nalezljivim gigotanjem pogovarjal o sanjski letalski družbi 'con chim airlines', a je imel hkrati srce, ki je znalo ljubiti brez vsakršnega računanja.

Ko pa poslušamo današnje prvo berilo iz knjige o Jobu, nas preplavi čisto drugačna teža. Job sedi v prahu. V enem samem dnevu izgubi vse – polja, živino, in kar je najhujše, vse svoje sinove in hčere, ki so se zbirali v hiši starejšega brata. Grozljiv veter iz puščave je zrušil štiri vogale hiše. In sredi te nepopisne praznine Job raztrgar plašč, si ostriže lase, pade na zemljo in reče tiste pretresljive besede: 'Gospod je dal, Gospod je vzel; bodi hvaljeno Gospodovo ime!' Kako je mogoče slišati te besede, ko pa v naših srcih odmeva tista drugačna, globoka bolečina? Minili so trije meseci, odkar je naš dragi Ben, naš petnajstletni pilot nebeških poti, odšel k Očetu po svoji pogumni bitki z boleznijo. Alan in Thao, vajin dom včasih preveva tišina, ki je tako globoka, da skoraj reže v dušo. Ryan, dragi brat, ti pa se spominjaš tistih trenutkov, ko sta skupaj snovala načrte, delila smeh in sanjarila ob pogledu v nebo.

Vem, da se v tišini noči, ko se spominjate tistega zadnjega očetovega dne in vseh preteklih potovanj, včasih prikrade tista tiha, strupena misel. Tisti težki kamen v nahrbitniku: 'Kaj če bi bila bolj pozorna? Kaj če bi storila več? Ali bi lahko kaj preprečila?' Danes, sredi te svete besede, vam Gospod polaga roko na ramo in vam govori nekaj, kar mora sneti to breme z vajinih ramen: Niste krivi. Bolezen ni bila kazen. Ni bila posledica nobene vajine napake ali opustitve. Kot je Jezus v evangeliju zavrnil iskanje krivcev za človeško trpljenje, tako danes prihaja k vama, da vaju razbremeni. Nekatere preizkušnje v tem krhkem svetu prihajajo izven vsakega človeškega dosega. Nobena budnost, nobeno znanje in nobena ljubezen – čeprav je bila vajina ljubezen do Benjamina neizmerna – tega ne bi mogla ustaviti. Ben je bil v vajinih rokah varen, ljubljen in popolnoma sprejet do zadnjega diha. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej vi obtoževali? Odložite ta kamen.

Poglejte pa, kako nam današnji evangelij po apostolu Janezu odpira vrata v čisto drugo resničnost. Učenci so se prepirali o tem, kdo je največji. Iskali so položaje, moč, priznanje. In kaj stori Jezus? Vzame otroka, ga postavi poleg sebe in reče: 'Kdor sprejme tega otroka v mojem imenu, sprejme mene.' Poglejte tisto podobo iz Benovega življenja, tisto fotografijo, kjer stojita z Ryanom v čistih belih majicah z napisom 'PILOT BENJAMIN V' in 'PILOT RYAN V' ob klavirju, ali tisti trenutek, ko sta se s sijočima nasmehma stiskala k mami in očetu. Otroci ne kalkulirajo. Otroci prinašajo v svet tisto čisto prisotnost, ki nas ustavlja. Ben je bil prav to – navzočnost, ki je spominjala, da življenje ni v tem, koliko zberemo, ampak koliko zmoremo ljubiti. Ko se je v Bangkoku navkljub opozorilom staršev lotil pekočega Pad Thaija, je jokal od pekočine, a se je hkrati iz srca smejal. Znal je sprejeti življenje z vso njegovo nepredvidljivostjo.

In tukaj se zgodi tisti milostni preobrat. Ko se v evangeliju učenci pritožujejo nad nekom, ki v Jezusovem imenu izganja hudiče, ker 'ne hodi z njimi', jim Jezus odgovori: 'Ne branite mu, kajti kdor ni proti vam, je za vas.' Benova ljubezen ni ostala ujeta v mejah njegovih petnajstih let. Njegovo srce še naprej bije tam, kjer se v njegovem imenu dela dobro – v tistem vodnjaku čiste vode v Cà Mau, ki napaja žejne, v vsakem tihem dejanju usmiljenja, ki ga ljudje opravljajo v spomin nanj. Ben ni izginil. On je le prestopil v tisto širjavo, o kateri sta z očetom sanjala ob opazovanju letal. On zdaj gleda na vas z višine, kjer ni več solza, ni več bolečine.

Ryan, dragi brat, pogrešaš svojega sopotnika pri igrah, svojega najboljšega prijatelja. A vedi, da je Ben s tabo. Ko greš naprej, ko se učiš, ko se smejiš, nesi njegov del v svojem srcu. Zivi pogumno. Alan in Thao, vaju pa Gospod vabi, da ne obupate nad svetlobo. Benova ljubezen ni preteklost; je živa vez, ki vas drži skupaj in vas vodi naprej do tistega dne, ko ga boste spet objeli v nebeški domovini. Amen.