Spomin svetega Martina iz Toursa, škofa

Predstavljajte si za trenutek tisto preprosto, a tako živo podobo: Benjamin sedi za mizo, pred njim je skodelica čaja, ob njem pa njegov mlajši brat Ryan. V zraku je tista tiha, domača toplina, ki jo poznajo le družine, ki so si blizu. Ben, s tistim svojim značilnim, rahlo nagajivim, a tako iskrenim nasmehom, gleda v daljavo, morda razmišlja o svoji naslednji veliki ideji za 'con chim airlines', o letalih, ki bi premagovala oceane in povezovala svetove. V tem trenutku ni bilo bolezni, ni bilo bolnišničnih hodnikov, ni bilo teže, ki bi jo moral nositi. Bilo je le življenje v svoji najčistejši obliki, trenutek miru, ki ga je delil s tistimi, ki jih je imel najraje. Ko se danes spominjamo svetega Martina, škofa, ki je sredi zimske noči razrezal svoj plašč, da bi ogrel berača, ne govorimo le o zgodovinski osebi. Govorimo o človeku, ki je v drugem prepoznal Kristusa. Govorimo o drži srca, ki ne meri, koliko ima, ampak koliko lahko da.

Sveti Pavel v Pismu Titu, ki smo ga pravkar slišali, nam ne daje navodil za teoretiziranje. On nam daje navodila za življenje. »Ko pa se je razodela dobrota in človekoljubje Boga, našega odrešenika, nas je rešil,« pravi Pavel. Ta milost, ta Božja dobrota, ni neka oddaljena teološka ideja. To je tista ista milost, ki je oblikovala Benovo srce. Spomnite se, kako je ta fant, ki je s svojo briljantno logiko krmaril po AWS oblakih in programiral igre, v svojem bistvu ostal preprost in neizmerno sočuten. Tista njegova ponudba, da bi izpraznil svoj hranilnik za strica Williama – tista pripravljenost, da bi dal vse, kar je imel, čeprav na koncu ni bilo treba – to je bila Pavlova »vzgoda v dobrih delih«. To je bila drža nekoga, ki je razumel, da je človek bogat le takrat, ko daruje. Ben ni nikoli zares razbil tega hranilnika, a v očeh Boga je bil ta hranilnik že zdavnaj izročen. Darovanje se zgodi v srcu, še preden se dotakne rok.

Moramo si danes, štiri mesece po tistem junijskem dnevu, ko je Benjamin odšel k Očetu, odkrito pogledati v oči in priznati težo, ki jo nosite, Alan, Thao in Ryan. Vem, da so trenutki, ko se hiša zazdi pretiha, ko so prostori izpraznjeni tistega njegovega mehkega glasu in tistega jutranjega »Dobro jutro, oči«. Vem, da se v tišini noči v vas včasih naseli tista grenka senca, tisto tiho vprašanje, ki ga toliko staršev nosi v popolni samoti: »Ali sem spregledal kakšen znak? Bi lahko storil več? Je bila v moji skrbi kakšna napaka?« Poslušajte me zdaj, v tej sveti uri, pred obličjem Boga, ki bere iz najglobljih kotičkov vaše duše: niste krivi. Bolezen, ki je preizkusila Benovo pot, ni bila kazen in ni bila posledica nobene vaše napačne odločitve ali opustitve. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem krhkem življenju priletijo kot nevihte, ki jih nobena človeška budnost, nobena skrbnost in noben napor ne morejo preprečiti. Bili ste njegovo varno zavetje, njegova ljubezen, njegov dom do zadnjega diha. Odložite ta težki kamen krivde, ki vam ne pripada; Bog vas ne obtožuje. Vi niste zgrešili. Vi ste ljubili z vsem svojim bitjem, in ta ljubezen ostaja zapisana v večnosti.

Jezus v današnjem evangeliju sreča deset gobavcev. Vsi so klicali: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Vsi so bili očiščeni. Toda le eden se je vrnil, da bi se zahvalil. In ta eden je bil tujec, Samarijan. Jezus vpraša: »Kje so drugi devet?« To vprašanje ni le opomin k hvaležnosti. Je povabilo k prepoznavanju vira. Ko se ozremo na Benovo življenje, vidimo fanta, ki je bil vedno poln hvaležnosti. Bil je hvaležen za vsako potovanje, za vsak trenutek z Ryanom, za vsako zgodbo, ki mu jo je pripovedoval oče. On je bil tisti, ki se je vedno vračal k viru ljubezni. Ko je Jezus rekel tistemu Samarijanu: »Vstani in pojdi, tvoja vera te je rešila,« ni govoril le o telesnem zdravju. Govoril je o odrešenju, o tistem notranjem miru, ki ga smrt ne more uničiti. Benjamin je zdaj v tem miru. On ne potrebuje več ozdravitve, saj je v polnosti Božje ljubezni, kjer ni več bolečine, kjer ni več »zakaj«, ampak le »hvala«.

…

Tu se zgodi tisti veliki obrat, tista luč, ki prodre v temo našega žalovanja. Tempelj je bil podrt, a ne uničen. Benovo življenje, tako polno svetlobe, je bilo le prehod. Oče Alan, tiste sanje, ki ste jih imeli 25. junija – tisti prizor zunaj sobe 419, kjer sta z Benom stala in se pogovarjala – niso bile le odmev vaše stiske. Bile so trenutek milosti. Ko vam je Ben rekel: »Ba ơi, test nào con cũng qua hết. Con tự thở được bình thường mà… sao con lại bị như vầy?« in ko ste ga objeli in mu rekli, da bo zdaj na nebu za vedno, tisto njegovo mếu máo, tisti njegov prehod v mir in tista zadnja beseda: »Ne skrbi, spremljal te bom,« to je resnica, ki vas drži. Ben ni izginil. On je tam, v tisti »gostiji«, o kateri govori evangelij, kjer mu Gospod sam streže.

Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj. Vem, kako globoko pogrešaš tistega, s katerim si delil svoje dneve, svojo igro, svojo mladost. Ne skrivaj svojih solz. Ben te gleda z neba in ti pošilja tvoj navdih. Nadaljuj tisto, kar sta začela, živi pogumno in z odprtim srcem, saj veš, da bratov objem ni izginil, ampak se je razširil v večnost. Tvoja ljubezen do njega je tista vez, ki jo smrt ne more pretrgati.

In vsi vi, ki poslušate od daleč – vsak otrok, ki nosi svoj križ na bolniški postelji, vsaka mati in vsak oče, ki nosita pretežko breme izgube – vedi, da niste sami. Bog vas drži v svojih dlaneh. Niste pozabljeni. Tudi takrat, ko se zdi, da je tišina preglasna, je v tej tišini prisotna milost. Benova ljubezen, ki se danes pretaka skozi tisti vodnjak v Cà Mau, tista voda, ki v njegovem imenu odžeja lačne in žejne v daljni deželi, je znamenje, da ljubezen ne umre. Ona se spremeni, ona se razlije, ona postane dar za druge.

Ko bomo danes odšli iz tega prostora v vsakdanje življenje, ne iščimo velikih, zapletenih rešitev. Vzemimo s seboj nekaj zelo preprostega: majhno dejanje dobrote v Benovem imenu. Prijazna beseda nekomu, ki je osamljen, trenutek tihe molitve za utrujenega človeka, topel objem domačim. V tej majhnosti se nam odpira nebesko kraljestvo, ki ga je naš Benjamin že dosegel. On je tam, v svetlobi, in nas čaka. Živite torej v upanju. Kajti Bog je z vami, danes in na vse veke. Amen.