29. nedelja med letom

Predstavljajte si trenutek, ko v rokah držite star, obrabljen kovanec. Morda ste ga našli v žepu stare jakne, morda je padel iz knjige, ki je leta niste odprli. Na njem je vtisnjena podoba, profil vladarja, napis, ki priča o njegovi oblasti. Jezus v današnjem evangeliju stoji sredi te napetosti – farizeji in herodovci ga poskušajo ujeti v past, postaviti pred nemogočo izbiro med zemeljskim cesarjem in nebeškim Bogom. Ko ga vprašajo: »Ali je prav plačati davek cesarju ali ne?«, Jezus ne odgovori zgolj z logično uganko. On zahteva kovanec. On zahteva, da pogledamo v podobo, ki je vtisnjena na njem. In potem izreče tisto znamenito, usodno ločnico: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«

Ta kovanec, ta podoba, je nit, ki se vije skozi naše življenje. Mi smo tisti, ki nosimo podobo. Ne podobo cesarja, ampak podobo Stvarnika. In ko se danes, štiri mesece po tistem junijskem dnevu, zberemo v tej sveti tišini, se moramo vprašati: kaj pomeni »dati Bogu, kar je Božjega«, ko je naše srce razbito? Kako darovati Bogu tisto, kar nam je najdražje, tisto, kar je že odšlo v večnost?

Benjamin Vo je bil fant, ki je to podobo Boga v sebi nosil z neverjetno jasnostjo. Spomnite se ga, kako je stal sredi vrveža, morda v kakšnem tujem mestu, s tistim svojim značilnim, rahlo nagajivim, a vedno iskrenim nasmehom. Bil je fant, ki je v svoji radovednosti gradil svetove – od kompleksnih računalniških kod, ki jih je pisal v svojem repozitoriju, do tistih letalskih sanj, ko je z očetom opazoval Boeinge in v svoji domišljiji ustvarjal 'con chim airlines'. Bil je briljanten, da, a tisto, kar je resnično sijalo iz njega, je bila njegova nežnost. Spomnite se tistega trenutka, ko je kot petnajstletnik, brez kakršnekoli prisile, staršem ponudil svoj hranilnik, da bi pomagal stricu Williamu. Ni ga razbil, ni ga izpraznil na silo, saj ni bilo potrebe – stric je imel zavarovanje. A tista ponudba, tista pripravljenost mladega fanta, da da vse, kar ima, za nekoga, ki ga ima rad, je bila čista podoba Božje velikodušnosti. To je bil Benjamin. To je bila njegova duša, vtisnjena v vsako njegovo dejanje.

Toda danes, dragi moji, moramo biti iskreni. Preden lahko pridemo do tolažbe, moramo priznati bolečino. Alan in Thao, vem, kako globoka je ta noč. Štirje meseci so minili, a praznina, ki je ostala za Benom, je včasih kot nepremostljiv zid. Vem, da se v urah, ko noč postane predolga, v vajina srca prikrade misel, ki jo mnogi starši nosijo v tišini: 'Ali sem spregledal znak? Ali bi lahko storili več? Je bila v moji skrbi kakšna napaka?'

Poslušajte me zdaj, v tej sveti navzočnosti, kjer ni prostora za laž: niste krivi. Bolezen, ki je zaznamovala Benovo pot, ni bila kazen, ni bila posledica nobene vajine napake, nobene opustitve. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem življenju so kot nenadni sunki vetra, ki jih nobena človeška budnost ne more preprečiti ali ustaviti. Bili ste Benovo varno zavetje. Bili ste tisti, ki ste ga ljubili z vsem, kar ste imeli. In on je to vedel. On je čutil vajino ljubezen kot najtoplejši dom na svetu. Odložite ta kamen krivde, ki vam ne pripada in ki ga Bog od vas nikoli ni zahteval. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej obtoževali sami? Vi niste zgrešili. Vi ste ljubili.

Jezus v evangeliju ne zahteva, da zavržemo svet cesarja, ampak da postavimo stvari na pravo mesto. »Dajte Bogu, kar je Božjega.« Kaj je torej Božjega? Vse. Vse, kar smo, vse, kar smo imeli, vse, kar smo izgubili. Tudi naša žalost je Božja. Tudi naši spomini na Bena so Božji. Ko se spomnite tistega trenutka, ko je Ben sredi vseh svojih letalskih kart in računalniških projektov preprosto rekel: 'Dobro jutro, oči', takrat darujete Bogu tisto, kar je najlepšega. To ni več samo spomin; to je molitev.

Sveti Pavel v drugem berilu piše Tesaloničanom o njihovem »delu vere in trudu ljubezni«. To je tisto, kar vidim v vas, dragi starši in brat Ryan. Vaše življenje zdaj, v tem času po Benu, je to delo vere. Vsak dan, ko vstanete, ko nadaljujete z delom, ko skrbite drug za drugega, ko ohranjate Benov spomin živ – to je trud ljubezni. To je način, kako dajete Bogu, kar je Božjega. Ne tako, da bi pozabili, ampak tako, da v svojo bolečino vpletete vero. Ben ni izginil. On je tam, kjer ni več solz, v tistem nebeškem prostranstvu, ki ga je tako rad opazoval. Njegova ljubezen še naprej deluje. Tam daleč v vietnamskem kraju Cà Mau, v tistem vodnjaku čiste vode, ki nosi njegovo ime, v vsakem požirku, ki odžeja žejnega človeka, še naprej utripa Benovo dobro srce. Njegova prisotnost živi v vsakem dejanju dobrote, ki ga storite v njegovem imenu.

Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj ob tej poti. Vem, kako zelo pogrešaš svojega brata, svojega najboljšega prijatelja. Ne boj se svoje žalosti. Bodi pogumen. Nosi njegov spomin v srcu in živi polno, tako kot bi si on želel zate. Ben te gleda z neba z Očetovim nasmehom in te varuje na tvojih korakih. Ko se spomniš tistih trenutkov, ko sta skupaj v svoji domišljiji gradila 'con chim airlines' in se ob tem tako pristno smejala, vedi, da tisti smeh ni izginil. On je del večnosti, ki vas čaka.

Zato vas danes, vsi vi, ki nosite težka bremena – starši, ki žalujete, brat, ki iščeš oporo, in vsi vi, ki poslušate od daleč s svojimi tihimi ranami – prosim: ne nosite tega sami. Izročite svoje solze Bogu. Pustite, da vas Njegova milost objame. Ne bojte se živeti naprej, kajti ljubezen ne umre. Spomin na Benjamina naj ne bo več le teža, ampak plamen, ki sveti na vaši poti. Pojdite iz tega prostora z mirom v srcu, kajti Bog je z vami, in Ben vas čaka tam, kjer se nebo in zemlja objameta v večni luči. Danes, ko greste domov, si vzemite s seboj tole: niste pozabljeni. Niste sami. Bog, ki šteje vsak las na vaši glavi, vas drži v svoji dlani. In Benjamin? On je v tistem objemu, kjer je vse končno prav. Amen.