Spomin na Rožnovensko Mati Božjo

Predstavljajte si trenutek tišine v kakšnem majhnem, domačem prostoru. Morda je to kuhinja, kjer se zjutraj zbere družina, ali pa tisti miren kotiček v cerkvi, kjer svetloba skozi vitraže riše barvne vzorce na tleh. V današnjem evangeliju vidimo Jezusa, ki moli. Učenci ga opazujejo. Niso ga prosili za moč, niso ga prosili za čudeže, niso ga prosili za razlago zakonov. Prosili so ga: 'Gospod, nauči nas moliti.'

Spoznajte to preprosto prošnjo. To ni prošnja za besede, ki bi zvenele pobožno. To je krik srca, ki želi biti blizu tistemu, kar je resnično. Učenci so videli, kako Jezus moli, in v tej molitvi so začutili nekaj, kar so sami pogrešali – globoko, neprekinjeno povezanost z Očetom.

Benjamin Vo je bil fant, ki je razumel, kaj pomeni biti povezan. Njegova radovednost, tista neverjetna sposobnost, da se je potopil v svet tehnologije, v svet letal in zapletenih sistemov, ni bila le intelektualna vaja. Bila je oblika njegovega načina bivanja v svetu. Ben je bil tisti, ki je v svojem kratkem življenju iskal resnico. In danes, ko se spominjamo Rožnovenske Matere Božje, se spominjamo prav tiste poti, ki jo je Marija prehodila s svojim Sinom. Molitev rožnega venca ni nič drugega kot to: hoja z Jezusom, korak za korakom, skozi veselje, trpljenje in slavo.

Alan, Thao, Ryan… vem, da so zadnji trije meseci bili zamegljeni z bolečino, ki se zdi kot nevihta brez konca. Vem, da se v tistih dolgih urah, ko se spominjate Benovega nasmeha, ko slišite odmev njegovega smeha ob misli na 'con chim airlines', vprašate, kje je ta mir, o katerem govorimo. Sprašujete se, ali je bila vsa ta ljubezen, vse to prizadevanje, vsa ta skrb, dovolj.

Poslušajte me zdaj zelo pozorno. Niste krivi. Bolezen, ki je odnesla našega Bena, ni bila kazen. Ni bila posledica nobene vajine napake, nobene opustitve ali česarkoli, kar bi lahko storila drugače. Nekatere preizkušnje v tem življenju so kot nenadni sunki vetra, ki jih ni mogoče predvideti. Vi ste bili Benovo zavetje. Bili ste tisti, ki ste ga ljubili z neizmerno, nesebično ljubeznijo. Ben je to vedel. On je čutil vajino prisotnost kot najvarnejši pristan, kar jih je poznal. Odložite ta kamen krivde, ki ga morda nosite v sebi. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej vi obtoževali?

Sveti Pavel nam v berilu pripoveduje o svojem srečanju z apostoli v Jeruzalemu. Govori o tem, kako je moral braniti resnico evangelija, kako je moral celo nasprotovati Petru, ker se je ta začel umikati zaradi strahu pred ljudmi. Pavel pravi: 'Ko sem videl, da ne hodijo po pravi poti v skladu z resnico evangelija…' To je trenutek, ko moramo biti iskreni. Včasih se tudi mi umikamo. Umikamo se v svojo bolečino, umikamo se v svojo osamljenost, ker nas je strah soočiti se s svetom brez tistega, ki smo ga tako ljubili.

Toda Jezus v evangeliju ne ponuja umika. On ponuja molitev: 'Oče, posvečeno bodi tvoje ime.' To je molitev, ki nas vrača k bistvu. Ko rečemo 'Oče', priznamo, da nismo sami. Da je nad vsemi našimi izgubami, nad vsemi našimi vprašanji, nekdo, ki nas drži. Ben je zdaj v tem objemu. On je zdaj tisti, ki ne potrebuje več molitve, ampak je sam postal del te nebeške pesmi.

Ryan, dragi brat, ti veš, kako je biti Benov najboljši prijatelj. Vem, da te včasih stisne pri srcu, ko vidiš njegove stvari, ko se spomniš vajinih dogodivščin. A vedi, da je Ben s tabo. On ni daleč. On je zdaj tisti, ki te varuje, ki te spodbuja, da si pogumen. Živi za oba. Vsakič, ko boš pogledal v nebo, ko boš videl letalo, ki ga je on tako ljubil, vedi, da Ben gleda zate. Ti si tisti, ki nosi njegovo dediščino naprej. Ne boj se svoje žalosti; to je le ljubezen, ki nima kam iti, zato se spremeni v solze. To je v redu. Bog te ima rad ravno takšnega, kot si.

Ben je bil fant, ki je razumel, kaj pomeni darovati. Spomnite se tistega trenutka, ko je kot dvanajstletnik svoji mami in očetu rekel, da želi darovati ves svoj hranilnik za strica Williama. Ni ga razbil, ni ga izpraznil, ker ni bilo treba, a tista ponudba – tista čista, otroška pripravljenost, da bi izročil vse, kar ima, za nekoga, ki ga ima rad – je bila v očeh Boga vredna več kot vsi zakladi tega sveta. To je bila njegova resničnost. To je bila njegova 'mala pot'.

Ne bojte se živeti naprej. Bog vas ne kliče k temu, da bi pozabili, ampak k temu, da bi spomin na Benjamina spremenili v upanje. Ko boste naslednjič pogledali v nebo in zagledali letalo, ne glejte le na stroj. Glejte na tisto svobodo, ki jo zdaj uživa on. On vas čaka. On vas gleda. In tista ljubezen, ki vaju je vezala na zemlji, je tista vez, ki vaju bo varno držala vse do tistega dne, ko se boste spet srečali v objemu Očeta.

Dragi moji, danes, ko boste odšli iz te cerkve, si vzemite s seboj tole: niste sami. Bog je z vami v vsaki solzi, v vsakem spominu, v vsakem trenutku, ko se vam zdi, da ne zmorete več. In Ben… Ben je tisti, ki vaju spodbuja. On vaju ima rad z nebeško ljubeznijo, ki ne pozna konca. Naj bo ta mir, ki ga svet ne more dati, danes vajino zatočišče. Naj bo tista majhna, a mogočna pripravljenost, da darujemo, kar imamo, tista nit, ki vas vodi naprej. Bodite nežni drug do drugega. Bodite potrpežljivi s svojo žalostjo. Bog vas ne meri po vaši popolnosti, ampak po vaši ljubezni. In v tej ljubezni ste že zmagali. Amen.