Petek petindvajsetega tedna med letom

Vsi poznamo tisti tihi trenutek ob koncu dneva, ko se hiša umiri in se zavemo, da je čas tista reka, ki neusmiljeno teče naprej. V Pridigarju smo slišali tisto znamenito, skoraj boleče resnico: 'Za vse je določen čas, čas za vsako opravilo pod nebom.' Čas za rojstvo in čas za smrt, čas za jok in čas za smeh. To so besede, ki jih običajno beremo ob grobovih, a danes jih moramo slišati v svoji dnevni sobi, v tišini, kjer se spominjamo našega Benjamina.

Ben je bil fant, ki je čas razumel na svoj način. Njegov um je bil kot natančen mehanizem, kot tisti algoritmi, ki jih je pisal v svojem GitHubu, ali kot Boeing 737, ki ga je z očetom tako rad opazoval na letališčih. Za Bena čas ni bil le minevanje; čas je bil prostor za raziskovanje, za učenje, za sanje o 'con chim airlines'. Bil je fant, ki je v svoji petnajstletni mladosti v sebi nosil tisto 'večnost', o kateri govori Pridigar – tisto hrepenenje, ki ga nobeno človeško odkritje ne more povsem zapolniti, ker je naravnano na Boga samega.

Alan, Thao, Ryan, trije meseci so minili, odkar je Ben odšel v nebeško domovino. Vem, da se v vajinih srcih pogosto poraja vprašanje, zakaj je bil njegov čas tako kratek. Zakaj je moral biti 'čas za smrt' tako zgodaj? Včasih se zdi, da je življenje le 'kakor dih, njegovi dnevi kakor senca, ki mineva', kot pravi psalm. A prav v tej krhkosti se skriva skrivnost. Bog ne meri življenja v letih, ampak v ljubezni. In Benova ljubezen je bila neizmerna. Spomnite se tistega trenutka, ko je kot dvanajstletnik jokal na očetov rojstni dan – ne zaradi sebe, ampak iz strahu, da bi izgubil svojega očeta. To je bila ljubezen, ki je presegala njegovo starost. To je bilo srce, ki je že takrat vedelo, kaj je zares pomembno.

Moram vam povedati nekaj, kar je pomembno za vajino dušo. Vem, da se v tišini noči, ko se spominjate vsake podrobnosti zadnjih mesecev, vaju loteva tista tiha, strupena misel: 'Kaj če bi bila bolj pozorna? Kaj če bi storila več?' Naj vam danes, sredi te svete tišine, Gospod reče nekaj, kar mora prebiti vsak zid obtoževanja: Niste krivi. Bolezen ni bila kazen. Ni bila posledica nobene vajine opustitve ali napake. Kot je Jezus v evangeliju, ko so ga spraševali o stvareh, ki so presegale človeško razumevanje, ostal tisti, ki prinaša resnico in mir, tako on danes prihaja k vama, da ozdravi vajino srce te neupravičene krivde. Nekatere stvari v tem krhkem svetu se zgodijo zunaj vsakega človeškega dosega. Nič, kar bi storili ali ne storili, tega ne bi moglo ustaviti. Ben je bil v vajinih rokah varen, ljubljen in popolnoma sprejet. Odložite to breme, ki ga niste dolžni nositi. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej vi obtoževali?

In poglejte, kako se v evangeliju zgodi tisti nenaden preobrat. Jezus vpraša svoje učence: 'Kdo pravijo ljudje, da sem?' Vsak ima svoje mnenje, vsak ima svojo logiko. Toda Jezus se obrne k njim in vpraša: 'Vi pa, kdo pravite, da sem jaz?' To je vprašanje, ki ga danes postavlja vam. Sredi vajine bolečine, sredi praznega stola, sredi tistega 'zakaj', ki vas včasih duši – kdo je zame Jezus? Je on le nekdo, ki je dovolil, da se to zgodi, ali je on tisti, ki je sredi te bolečine jokal z vami? Jezus ni odgovoril na vprašanje o trpljenju z dolgim filozofskim predavanjem. Odgovoril je tako, da je šel skozi trpljenje, da je bil zavržen, da je umrl in vstal. On pozna vajino bolečino, ker jo je sam izkusil.

Ryan, dragi brat, vem, da se ti včasih zdi, kot da si izgubil svojega najboljšega prijatelja. Vem, da se spominjaš tistih trenutkov, ko sta skupaj sanjala o prihodnosti, o tistih Cybertruckih, ki jih bosta parkirala drug ob drugem. A vedi, da Ben ni daleč. On je zdaj v tistem prostoru, kjer ni več ovir, kjer lahko leti višje od katerega koli letala, o katerem sta sanjala. Ti si tisti, ki nosi del njegovega nasmeha, del njegove radovednosti. Živi za oba. Bodi pogumen v svoji žalosti, saj je prav ta žalost dokaz, kako močno sta se imela rada.

Ben je bil fant, ki je razumel, kaj pomeni biti dar. Spomnite se tistega trenutka, ko je želel ponuditi ves svoj hranilnik za svojega strica Williama. Ni ga razbil, ni ga izpraznil, ker ni bilo potrebno, a tista pripravljenost, da bi dal vse, kar je imel, za nekoga drugega – to je tisto, kar ostane. To je tista nevidna, a neuničljiva valuta nebes. Benova ljubezen še vedno deluje. Vsakič, ko se v njegovem imenu pomaga nekomu v stiski, vsakič, ko nekdo dobi čisto vodo iz tistega vodnjaka v Cà Mau, Benovo srce še naprej bije. On ni mrtev; on je le prestopil v tisto 'večnost', ki jo je Bog položil v njegovo srce.

Dragi moji, ne bojte se živeti naprej. Bog vas ne kliče k temu, da bi pozabili, ampak k temu, da bi spomin na Benjamina spremenili v upanje. Ko boste naslednjič pogledali v nebo in zagledali letalo, ne glejte le na stroj. Glejte na tisto svobodo, ki jo zdaj uživa on. On vas čaka. On vas gleda. In tista ljubezen, ki vaju je vezala na zemlji, je tista vez, ki vaju bo varno držala vse do tistega dne, ko se boste spet srečali v objemu Očeta.

Danes, ko boste odšli iz te cerkve, si vzemite s seboj tole: niste sami. Bog je z vami v vsaki solzi, v vsakem spominu, v vsakem trenutku, ko se vam zdi, da ne zmorete več. In Ben… Ben je tisti, ki vaju spodbuja. On vaju ima rad z nebeško ljubeznijo, ki ne pozna konca. Naj bo ta mir, ki ga svet ne more dati, danes vajino zatočišče. Amen.