Petek devetindvajsetega tedna med letom

Stopite za trenutek na pot, kjer se tla rahlo dvigajo, tam, kjer se mestni vrvež umakne tišini in zrak postane drugačen, ostrejši in čistejši. Vsi poznamo tiste ure dneva, ko nebo na zahodu začne temneti v težke, modrikaste oblake, in brez vsake besede vemo, da bo zapadlo. Znamo brati vetrove, znamo napovedati vročino, ko sapica zappiha z juga. Z znamo prepoznati znamenja na nebu in sledi na zemlji z osupljivo natančnostjo. A Jezus nam v današnjem evangeliju postavi vprašanje, ki nas ustavi sredi koraka: »Zakaj pa ne znate presoditi sedanjega časa? Zakaj sami od sebe ne presodite, kaj je prav?« To ni le okarcanje množici; to je tiho vprašanje, ki visi v zraku vsakič, ko se znajdemo ujeti med tem, kar vidimo z očmi, in tem, kar nam šepeta vera. Sveti Pavel v pismu Efežanom prosi tiste prve kristjani, naj hodijo vredni poklica, s katerim so bili poklicani: »z vso ponižnostjo in krotkostjo, s potrpežljivostjo, tako da prenašate drug drugega v ljubezni ter se trudite ohranjati edinost Duha v vezi miru.« Pomislite na to podobo vezi miru. To ni papirnata pogodba; to je živa, dihajoca tkanina, spletena iz mehkobe srca in potrpežljivosti, ki prenese težo dneh, ko se zdi, da se vse maje.

Ko pomislimo na to vez, se nam v spomin nehoten prikrade naš ljubljeni Benjamin. Pomislite nanj – ne skozi dolge sezname dosežkov, temveč v tistem enem čudovitem, preprostem trenutku, ko je sedel za računalniško mizo, globoko zbran, z tistim svojim bistrim umom, ki je že pri rosnih letih lovil logiko in strukture prihodnosti, hkrati pa nosil v sebi tako neverjetno, mehko nežnost. Benjamin Vo je bil fant, ki je živel z odprtim srcem. Spomnite se ga, kako je z očetom Alanom opazoval letala, kako ga je prevzemala čudovita prostranost neba in kako je v svoji domišljiji ustvarjal svojo letalsko družbo, tisto navihano 'con chim airlines', ob kateri se je tako nalezljivo in iskreno hihital. Njegov smeh ni bil glasen ali vsiljiv; bil je kot topel veter, ki je razgnal vsako tesnobo v sobah, kjer je bil doma. V njem sta se prepletala matematična natančnost in otroška radost, tista globoka sposobnost, da se čudi svetu, ki ga je obdajal. In v tej njegovi naravni dobrosrčnosti je živelo nekaj, kar spominja na tisto najčistejšo evangeljsko preprostost. Spomnite se, kako je bil pripravljen ponuditi svoj hranilnik za strica Williama, ko se je ta boril z boleznijo – ne da bi ga razbil ali delal hrupa, temveč preprosto z tisto tiho, popolno daritvijo otroka, ki bi dal vse, kar ima, za nekoga, ki ga ima rad. To je bila Benova duša. To je bil njegov način bivanja.

Toda danes, ko so minili že štirje dolgi meseci od tistega junijskega dne, ko je Ben odšel domov k Očetu, moramo pogledati tisti del resnice, ki ga včasih težko nosimo v prsih. Jezus v evangeliju govori o poti k sodniku, o tistem nujnem trenutku, ko je treba stvari poravnati, preden te potegnejo v globoko zaprtost. V življenju se včasih zgodi, da se nam zdi, kot da smo ujeti v brezizhodno ulico, kjer ni več mogoče naprej. Alan in Thao, vem, kako globoka je ta noč vajinega spomina. Vem, da se v tišini hiše, ko vsi drugi spijo in se ulice poležejo, v vajina srca prikrade tista tihotapna, grenka misel, ki jo toliko staršev nosi v popolni samoti: 'Ali sem spregledal kakšen znak? Ali bi lahko ukrepali drugače? Je bila v moji skrbi kakšna napaka?' Poslušajte me zdaj, v tej sveti navzočnosti, kjer ni prostora za laž in kjer Bog bere iz dna vajinih src: niste krivi. Bolezen, ki je preizkusila Benovo pot, ni bila kazen in ni bila posledica nobene vajine napake, nobene opustitve, nobene zamujene priložnosti. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem krhkem življenju pridejo kot nevihte, ki jih nobena človeška budnost ne more preprečiti ali zaustaviti. Bili ste Benovo varno zavetje, njegovo nebo, njegov dom. On je čutil vajino ljubezen do zadnjega diha. Odložite ta kamen krivde, ki vam ne pripada in ki ga Bog od vas nikoli ni zahteval. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej obtoževali sami? Vi niste zgrešili. Vi ste ljubili z vsem svojim bitjem, in ta ljubezen ostaja zapisana v večnosti.

In kje je Ben zdaj? Tukaj se odpre tista nebeška širina, o kateri govori današnji psalm: »Gospod, to je rod, ki išče tvoje obličje.« Benjamin ni izginil v hladno praznino. On je tam, kjer ni več solz, v tistem prostranstvu, ki ga je tako rad opazoval skozi okna letal in v svojih tihih sanjah o nebu. Njegova ljubezen še naprej diha na tem svetu. Tam daleč v vietnamskem kraju Cà Mau, v tistem vodnjaku čiste vode, ki nosi njegovo ime, v vsakem požirku, ki odžeja žejnega človeka, še naprej utripa Benovo dobro srce. Njegova prisotnost živi v vsakem dejanju dobrote, ki jo naredite v njegovem spominu, v vsakem tihem vzdihu, ki se dviga k Bogu. Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj ob tej poti. Vem, kako zelo pogrešaš svojega brata, s katerim si delil smeh, prostore in neštete trenutke odraščanja. Ne boj se svoje žalosti. Bodi pogumen. Nosi njegov spomin v svojem srcu in živi polno, tako kot si je on želel zate. Ben te gleda z neba z Očetovim nasmehom in te varuje na vseh tvojih korakih. Zato vas danes, vsi vi, ki nosite težka bremena – starši, ki žalujete, brat, ki iščeš oporo, in vsi vi, ki poslušate od daleč s svojimi tihimi ranami – prosim: ne nosite tega sami. Izročite svoje solze Bogu. Pustite, da vas Njegova milost objame. Pojdite iz tega prostora z mirom v srcu, kajti Bog je z vami, in Ben vas čaka tam, kjer se nebo in zemlja objameta v večni luči. Amen.