Četrtek sedemindvajsetega tedna med letom

Predstavljajte si, da stojite sredi noči pred zaprtimi vrati hiše nekoga, ki ga imate za prijatelja. Vse je tiho. Luči so ugasnjene, hiša spi, vrata so zaklenjena. In vi, v svoji stiski, potrkate. Ne enkrat, ne dvakrat, ampak vztrajate. Jezus nam v današnjem evangeliju ne pripoveduje te zgodbe, da bi nas učil o nadležnosti. Uči nas o nečem drugem: o drznosti vere, ki ne pozna sramu, ko gre za tisto, kar najbolj potrebujemo. Uči nas, da je Bog Oče, ki ne spi, ki nima zaklenjenih vrat in čigar srce je vedno pripravljeno odpreti se tistemu, ki išče.

Benjamin Vo, naš dragi Ben, je bil fant, ki je znal iskati. Njegova briljantnost ni bila le v matematičnih enačbah ali v kodi, ki jo je pisal za svoje igre; bila je v njegovi naravni, otroški odprtosti do sveta. Spomnite se tistega trenutka, ko ga vidite na fotografiji, kako stoji sredi prostranega tlaka, z rokami razprtimi kot krila, pod velikim, oblačnim nebom. To ni bila le poza za fotografijo. To je bil Ben – fant, ki je hotel objeti celo nebo. On je bil 'con chim airlines', bil je tista nenehna radovednost, ki je želela razumeti, kako stvari letijo, kako svet deluje, kako se povezati z vsem, kar ga obdaja. Bil je fant, ki je v svojem kratkem, a tako polnem življenju, nenehno trkal na vrata življenja in spoznavanja.

In vendar, danes, ko se oziramo na te tri mesece od junijskega dne, ko je Ben odšel v nebeško domovino, se vsi soočamo s tisto drugo platjo noči. To je noč, v kateri se zdijo vrata zaprta. To je noč, ko se sprašujemo, kje je ta Bog, ki obljublja, da bo odprl, ko potrkamo. Alan, Thao, Ryan… vem, da se v vajinih srcih, v tistih urah, ko se zdi, da se nevihta ne konča, porajajo vprašanja, ki jih ne more izgovoriti noben jezik. Sprašujete se, ali so bila vajina vrata odprta dovolj na široko, ali ste bili dovolj vztrajni, ali ste spregledali kakšen znak. Poslušajte me zdaj zelo pozorno, ker to je resnica, ki jo morate slišati nad vsem hrupom svoje žalosti: niste krivi. Bolezen, ki je odnesla našega Bena, ni bila kazen. Ni bila posledica nobene vajine napake, nobene opustitve, nobenega trenutka nepozornosti. Bog ne pošilja bolezni, da bi preizkušal starševsko ljubezen. Nekatere stvari v tem življenju so kot nenadni sunki vetra, ki jih nobena človeška budnost ne more predvideti. Vi ste bili Benovo zavetje. Bili ste tisti, ki ste ga ljubili z neizmerno, nesebično ljubeznijo, ki je bila zanj najvarnejši pristan na svetu. Odložite ta kamen krivde, ki ga morda nosite v sebi. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej vi obtoževali? Vi ste dali vse, kar ste imeli, in Ben je to vedel. On je čutil vajino ljubezen kot najvarnejše zatočišče, kar jih je poznal.

Sveti Pavel v berilu iz Galačanov s kar nekaj ostrine nagovarja svoje občestvo: 'O nespametni Galačani! Kdo vas je začaral?' Pavel jih opominja, da so začeli v Duhu, zdaj pa se zatekajo k delom postave. Hočejo si zaslužiti, hočejo imeti nadzor, hočejo imeti vse urejeno po svojih pravilih. To je naša človeška skušnjava, mar ne? Ko nas doleti neizmerna izguba, želimo najti formulo. Želimo najti logiko, kjer je ni. Želimo si, da bi bila naša vera nekakšen mehanizem, s katerim bi lahko 'pridobili' nazaj tisto, kar smo izgubili. A Pavel nas uči: 'Ali ste prejeli Duha iz del postave ali iz vere v to, kar ste slišali?' Vera ni v tem, da bi imeli vse odgovore ali da bi bili popolni. Vera je v tem, da priznamo, da smo odvisni od Očetovega usmiljenja.

Jezus v evangeliju pravi: 'Kateri oče med vami bi svojemu sinu dal kačo, ko ga prosi ribe?' To je ključ. Bog ni nekdo, ki bi nam v naši stiski ponudil nekaj škodljivega. On je Oče, ki nam daje Svetega Duha – tisto moč, ki nas drži pokonci, ko se zdi, da se vse ruši. Ben je zdaj v tem objemu. On ne potrebuje več naših vprašanj. On je tisti, ki je prestopil prag in zdaj vidi to, kar mi le slutimo. On je zdaj tisti, ki vas čaka na drugi strani, z vso tisto radovednostjo in nežnostjo, ki sta ga opredeljevali.

Ryan, dragi brat, ti veš, kako je biti Benov najboljši prijatelj. Vem, da ti je težko, ko vidiš njegovo sobo, ko se spomniš vajinih dogodivščin, ko se ti zdi, da je tvoj svet postal tišji. A vedi, da je Ben s tabo. On ni daleč. On je zdaj tisti, ki te varuje, ki te spodbuja, da si pogumen. Živi za oba. Vsakič, ko boš pogledal v nebo, ko boš videl letalo, ki ga je on tako ljubil, vedi, da Ben gleda zate. Ti si tisti, ki nosi njegovo dediščino naprej. Ne boj se svoje žalosti; to je le ljubezen, ki nima kam iti, zato se spremeni v solze. To je v redu. Bog te ima rad ravno takšnega, kot si.

Pomislite na tisto čudovito gesto, ko je Ben, star dvanajst let, svoji mami in očetu rekel, da želi darovati ves svoj hranilnik za strica Williama. Ni ga razbil, ni ga izpraznil, ker ni bilo treba, a tista ponudba – tista čista, otroška pripravljenost, da bi izročil vse, kar ima, za nekoga, ki ga ima rad – je bila v očeh Boga vredna več kot vsi zakladi tega sveta. To je bil Ben. Fant, ki je vedel, da je ljubezen edina valuta, ki jo lahko vzamemo s seboj, ko prestopimo prag večnosti. Ta njegova velikodušnost ni izginila. Ona še vedno deluje. Vsakič, ko se v tistem vodnjaku v Cà Mau, ki nosi njegovo ime, vlije čista voda, Benovo srce še naprej bije. On ni mrtev; on je le prestopil v tisto 'večnost', ki jo je Bog položil v njegovo srce.

Ne bojte se živeti naprej. Bog vas ne kliče k temu, da bi pozabili, ampak k temu, da bi spomin na Benjamina spremenili v upanje. Ko boste naslednjič pogledali v nebo in zagledali letalo, ne glejte le na stroj. Glejte na tisto svobodo, ki jo zdaj uživa on. On vas čaka. On vas gleda. In tista ljubezen, ki vaju je vezala na zemlji, je tista vez, ki vaju bo varno držala vse do tistega dne, ko se boste spet srečali v objemu Očeta.

Dragi moji, danes, ko boste odšli iz te cerkve, si vzemite s seboj tole: niste sami. Bog je z vami v vsaki solzi, v vsakem spominu, v vsakem trenutku, ko se vam zdi, da ne zmorete več. In Ben… Ben je tisti, ki vaju spodbuja. On vaju ima rad z nebeško ljubeznijo, ki ne pozna konca. Naj bo ta mir, ki ga svet ne more dati, danes vajino zatočišče. Naj bo tista majhna, a mogočna pripravljenost, da darujemo, kar imamo, tista nit, ki vas vodi naprej. Bodite nežni drug do drugega. Bodite potrpežljivi s svojo žalostjo. Bog vas ne meri po vaši popolnosti, ampak po vaši ljubezni. In v tej ljubezni ste že zmagali. Amen.