Torek v petindvajsetem tednu med letom

Poglejte, kako preprosto se začne današnji evangelij. Jezus je sredi gneče. Okrog njega so ljudje, ki ga hočejo slišati, ljudje, ki ga hočejo videti, ljudje, ki ga hočejo dotakniti. In v tistem trenutku pridejo njegovi najbližji – njegova mati in njegovi bratje. Toda množica je prevelika. Ne morejo do njega. Zdi se, da je med njimi in Jezusom nepremostljiva ovira. Zdi se, da je prostor, kjer je Jezus, postal nedostopen.

Ali ste kdaj občutili to isto razdaljo? Ta občutek, da je med vami in tistim, kar najbolj potrebujete – med vami in mirom, med vami in odgovorom na bolečino, morda celo med vami in Bogom – zrasla zid, ki ga ne morete prebiti? Množica ljudi, vsakodnevne skrbi, teža žalovanja, tišina, ki jo včasih slišimo glasneje kot kateri koli krik… vse to se lahko postavi med nas in Gospoda. Kot da bi se znašli zunaj, na robu, medtem ko se življenje odvija nekje drugje.

Benjamin Vo, naš dragi Ben, je bil fant, ki je vedno našel pot. Bil je radoveden, vedno je iskal, vedno je raziskoval. Spomnite se tistega trenutka, ko ga vidite na fotografiji, kako stoji pred tisto veličastno, zapleteno ploščicami okrašeno tempeljsko stolpnico, in s ponosom pokaže tisti mirni znak miru z dvema prstoma. V svojem rumenih dresu Lakersov, z verižico s križcem okoli vratu, je bil Ben fant, ki je znal uživati v lepoti sveta. Znal je najti pot do bistva. Bil je kot letalo, ki ga je tako rad opazoval – z jasnim ciljem, z natančnim načrtom, z zanesljivostjo, ki jo je podedoval od svojega očeta. In vendar, tudi v njegovem življenju, kot v življenju vsakega izmed nas, pridejo trenutki, ko je nebo prekrito z oblaki in ko se zdi, da je cilj daleč.

Alan, Thao, Ryan… vem, da se v teh mesecih po trinajstem juniju pogosto počutite, kot da stojite tam, zunaj, za množico. Da poskušate doseči tisto, kar je bilo nekoč tako blizu, a se zdi zdaj tako daleč. Morda se v tišini vajinega doma, ko pogrešate tisto jutranje »Dobro jutro, oči«, vaju napade dvom. Morda se sprašujeta o vsaki podrobnosti, o vsakem trenutku, ko ste mislili, da bi lahko storili več. Naj vam danes, sredi te svete tišine, Gospod reče nekaj, kar mora prebiti vsak zid obtoževanja: Niste krivi. Bolezen ni bila kazen. Ni bila posledica nobene vajine opustitve ali napake. Kot je Jezus v evangeliju zavrnil vsako misel na obsodbo, tako danes odstranjuje to skalo z vajinih ramen. Nekatere stvari v tem krhkem svetu se zgodijo zunaj vsakega človeškega dosega. Nič, kar bi storili ali ne storili, tega ne bi moglo ustaviti. Ben je bil v vajinih rokah varen, ljubljen in popolnoma sprejet. Odložite to breme, ki ga niste dolžni nositi. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej vi obtoževali?

Pomislite na Benovo srce. Spomnite se tistega trenutka, ko je kot petnajstletnik, povsem neobremenjeno in unikatno, izrekel tisto ponudbo: hotel je dati ves svoj hranilnik, da bi pomagal stricu Williamu, ki je trpel zaradi posledic kapi. Nikoli ga ni razbil, ni ga moral izprazniti, saj pomoč ni bila potrebna na tak način, a tista pripravljenost fanta, da brez obotavljanja ponudi vse, kar ima, za nekoga drugega – to je tisto pravo bistvo, ki ostaja. Ben ni bil le oster um, ki je že v četrtem razredu reševal osmošolske matematične naloge; bil je srce, ki je znalo ljubiti brez pridržkov. In prav to srce zdaj bije v večnosti.

In prav tukaj, sredi te bolečine, se zgodi tisti nenaden preobrat evangelija. Jezus ne reče: »Pustite mojo družino, da pride do mene.« On reče nekaj, kar nam na prvi pogled zveni skoraj ostro: »Moja mati in moji bratje so tisti, ki poslušajo Božjo besedo in jo uresničujejo.« To ni zavrnitev njegove matere. To je povabilo vsem nam. Jezus nam odpira vrata. On nam pravi, da je vez z njim globlja od krvi, globlja od časa, globlja od same smrti. On nas vabi, da postanemo del njegove družine prav zdaj, ko smo najbolj ranljivi.

Ryan, ti si tisti, ki nosi del Benovega nasmeha v sebi. Vem, kako zelo pogrešaš svojega soigralca. Vem, da se ti zdi, da je tvoj svet postal prostor, v katerem manjka tisti ključni del sestavljanke. A Benjamin te ne zapušča. On je zdaj tvoj nebeški sopotnik. Nadaljuj tisto pot, ki sta jo začrtala. Živi pogumno, bodi radoveden, smej se tako, kot sta se smejala, ko sta sanjala o letalih. Vsakič, ko boš videl letalo, ki reže nebo, vedi, da te Ben gleda in se ponosi s tabo. On je tvoj nebeški brat, ki te spodbuja, da letiš visoko.

Sveti Pavel nam v berilu iz knjige Pregovorov pravi: »Gospod preizkuša srca.« To ni grožnja. To je zagotovilo, da Bog vidi tisto, kar je v nas najgloblje – tisto, kar nihče drug ne vidi. Vidi vašo ljubezen, Alan in Thao. Vidi vsako solzo, ki ste jo potočili. Vidi vsako noč, ko ste bdeli. In on vas ne sodi po tem, ali ste »popravili« vse, kar se je podrlo, ampak po tem, kako ste ljubili. In ljubili ste neizmerno.

Ben danes ne stoji zunaj. On je v središču. On je pri Gospodarju, ki je »kakor potok v roki Gospodovi«. Njegovo življenje je bilo kot ta potok – čisto, živahno, usmerjeno proti večnosti. In zdaj, ko se zdi, da je potok presahnil, v resnici le teče v širši ocean Božje ljubezni. On je tam, v tistem jutru, in čaka na vaju. Živita naprej, z ljubeznijo, ki jo je on vaju naučil. Živita z veseljem, ki ga je on delil. Kajti ljubezen, ki jo nosite do njega, je tista vez, ki vaju bo vedno držala skupaj, vse do tistega trenutka, ko se boste vsi spet srečali v objemu Očeta.

Ne bojte se biti velikodušni s svojo ljubeznijo, tako kot je bil Ben. Ne bojte se ponuditi vse, kar imate, v službo drugim, v tišini in skromnosti, kot je on želel pomagati svojemu stricu. Kajti na koncu dneva, ko bomo vsi stali pred Gospodarjem, ne bo štelo, koliko smo naredili, ampak koliko smo ljubili. In Ben je ljubil z vsem svojim srcem. Naj ta ljubezen, ki je močnejša od smrti, ostane z vami.

Kaj torej odnesti s seboj danes? Danes, ko boste odšli iz te cerkve, ne iščite več odgovorov v preteklosti. Ne iščite napak, kjer jih ni. Danes se nasmehnite, ko pomislite na Benovo radovednost. Vzemite si trenutek, poglejte v nebo in recite: »Gospod, hvala ti za dar Benjamina.« In v tistem trenutku hvaležnosti boste začutili mir, ki ga svet ne more dati, a ga tudi ne more vzeti. Benjamin je tam, v nebesih, in se vam smehlja. Živite naprej, ker on živi v vas. Amen.