Sobota v sedemindvajsetem tednu med letom

Predstavljajte si trenutek, ko se v tišini domačega vrta ali ob oknu, skozi katerega lije popoldanska svetloba, zazrete v predmet, ki vam je drag. Morda je to majhen model letala, ki ga je nekoč sestavljal Ben, ali pa morda le prazna skodelica, ki vas spomni na jutranji pogovor. V tistem trenutku se zdi, da se čas ustavi. Svet okoli nas teče naprej, a naše srce ostaja v tistem trenutku, v tistem spominu, kjer je bilo vse še celo, kjer je bil smeh še vedno glasen in kjer je bila prihodnost odprta kot nebo, po katerem je Ben tako rad iskal svoje ljubljene Boeinge.

Sveti Pavel nam v današnjem berilu iz Pisma Galačanom govori o nečem, kar presega čas in prostor. Govori o tem, da smo po veri v Jezusa Kristusa postali Božji otroci. »Za vse vas, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa,« pravi Pavel. To ni le teološka trditev; to je globoka, živa resnica, ki nas objema prav zdaj, v naši bolečini in v našem hrepenenju. Pavel nas želi spomniti, da naša pripadnost Bogu ne temelji na naših dosežkih, ne na naših sposobnostih, niti na tem, kako 'pravilno' žalujemo. Temelji na dejstvu, da smo njegovi. In če smo njegovi, potem je tudi Benjamin – naš dragi Ben – varno v njegovem naročju, dedič obljube, ki ne mine.

Pomislite na to podobo: oblačilo. Pavel pravi, da smo oblekli Kristusa. Ko gledamo na življenje, ki ga je živel Ben, vidimo fanta, ki je bil vedno pripravljen na pot. Bil je radoveden, vedno je iskal nove horizonte, od tehnologije in kodiranja do prostranih potovanj po svetu s svojo družino. Bil je fant, ki je s svojim umom in srcem zares 'oblekel' življenje, ga sprejel z vso njegovo lepoto. In ko danes pomislimo na tisto njegovo neverjetno ponudbo, da bi izročil svoj hranilnik za pomoč stricu, vidimo srce, ki je že zelo zgodaj razumelo, kaj pomeni biti oblečen v Kristusa. To ni bilo dejanje, ki bi zahtevalo veliko bogastvo, ampak srce, ki je bilo pripravljeno dati vse. To je bila njegova velikodušnost, tista tiha, globoka ljubezen, ki je ne more uničiti nobena bolezen in nobena smrt.

Alan, Thao, Ryan… vem, da so ti trije meseci, odkar je Ben odšel v nebeško domovino, bili kot hoja skozi neskončno puščavo. Vem, da se v tistih urah, ko se spominjate njegovega nasmeha, ko slišite odmev njegovega smeha ob misli na 'con chim airlines', vprašate, kje je ta Bog, ki obljublja blagoslov. Sprašujete se, ali ste bili dovolj pozorni, ali ste spregledali kakšen znak, ali bi lahko kaj preprečili. Poslušajte me zdaj zelo pozorno, ker to je resnica, ki jo morate slišati nad vsem hrupom svoje žalosti: niste krivi. Bolezen, ki je odnesla našega Bena, ni bila kazen. Ni bila posledica nobene vajine napake, nobene opustitve, nobenega trenutka nepozornosti. Bog ne pošilja bolezni, da bi preizkušal starševsko ljubezen. Nekatere stvari v tem življenju so kot nenadni sunki vetra, ki jih nobena človeška budnost ne more predvideti. Vi ste bili Benovo zavetje. Bili ste tisti, ki ste ga ljubili z neizmerno, nesebično ljubeznijo, ki je bila zanj najvarnejši pristan na svetu. Odložite ta kamen krivde, ki ga morda nosite v sebi. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej vi obtoževali? Vi ste dali vse, kar ste imeli, in Ben je to vedel. On je čutil vajino ljubezen kot najvarnejše zatočišče, kar jih je poznal.

Jezus v današnjem evangeliju odgovarja na vzklik žene iz množice: »Blagor tistim, ki poslušajo Božjo besedo in jo izpolnjujejo.« Jezus s tem ne želi zmanjšati pomena materinstva ali družinske ljubezni. Prav nasprotno, on razširja obzorje. On nam pravi, da je tisto, kar nas resnično povezuje – tudi preko meje smrti – naša zvestoba Božji besedi. Ben je poslušal. On je bil fant, ki je v svoji kratki življenjski poti, v svoji radovednosti in svoji dobroti, na nek način že izpolnjeval to besedo. On je bil dar. In čeprav se nam zdi, da je bil ta dar vzet prezgodaj, je v Božjih očeh njegovo življenje popolno. On ni nedokončan projekt. On je dosegel svoj cilj, saj je zdaj v tistem 'Banquet of Heaven', o katerem sanjamo vsi.

Ryan, dragi brat, ti veš, kako je biti Benov najboljši prijatelj. Vem, da ti je težko, ko vidiš njegovo sobo, ko se spomniš vajinih dogodivščin, ko se ti zdi, da je tvoj svet postal tišji. A vedi, da je Ben s tabo. On ni daleč. On je zdaj tisti, ki te varuje, ki te spodbuja, da si pogumen. Živi za oba. Vsakič, ko boš pogledal v nebo, ko boš videl letalo, ki ga je on tako ljubil, vedi, da Ben gleda zate. Ti si tisti, ki nosi njegovo dediščino naprej. Ne boj se svoje žalosti; to je le ljubezen, ki nima kam iti, zato se spremeni v solze. To je v redu. Bog te ima rad ravno takšnega, kot si.

Ne bojte se živeti naprej. Bog vas ne kliče k temu, da bi pozabili, ampak k temu, da bi spomin na Benjamina spremenili v upanje. Ko boste naslednjič pogledali v nebo in zagledali letalo, ne glejte le na stroj. Glejte na tisto svobodo, ki jo zdaj uživa on. On vas čaka. On vas gleda. In tista ljubezen, ki vaju je vezala na zemlji, je tista vez, ki vaju bo varno držala vse do tistega dne, ko se boste spet srečali v objemu Očeta. Benova ljubezen še vedno deluje. Vsakič, ko se v tistem vodnjaku v Cà Mau, ki nosi njegovo ime, vlije čista voda, Benovo srce še naprej bije. On ni mrtev; on je le prestopil v tisto 'večnost', ki jo je Bog položil v njegovo srce.

Dragi moji, danes, ko boste odšli iz te cerkve, si vzemite s seboj tole: niste sami. Bog je z vami v vsaki solzi, v vsakem spominu, v vsakem trenutku, ko se vam zdi, da ne zmorete več. In Ben… Ben je tisti, ki vaju spodbuja. On vaju ima rad z nebeško ljubeznijo, ki ne pozna konca. Naj bo ta mir, ki ga svet ne more dati, danes vajino zatočišče. Naj bo tista majhna, a mogočna pripravljenost, da darujemo, kar imamo, tista nit, ki vas vodi naprej. Bodite nežni drug do drugega. Bodite potrpežljivi s svojo žalostjo. Bog vas ne meri po vaši popolnosti, ampak po vaši ljubezni. In v tej ljubezni ste že zmagali. Amen.