Četrtek devetindvajsetega tedna med letom

Poglejte za trenutek, dragi prijatelji, v to preprosto, vsakdanjo podobo: otroka, ki se z vso svojo zbranostjo in tisto neponovljivo otroško resnostjo sklanja nad nečim, kar ga popolnoma prevzema. Morda je to sestavljanje letala, morda opazovanje ptic, ki se dvigajo v nebo, ali pa tisto tiho, zbrano kodiranje, s katerim je naš Benjamin Vo gradil svoje digitalne svetove. V takšnih trenutkih se zdi, da se čas ustavi. Svet okoli nas zbledi in ostane le ta ena, čista točka pozornosti. V današnjem prvem berilu sveti Pavel moli za Efežane, da bi bili 'ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni'. Ta podoba korenin, ki segajo globoko v prst, in temeljev, ki držijo stavbo pokonci, nam govori o nečem, kar je neuničljivo. Pavel ne govori o površinski sreči, ampak o sposobnosti, da 'razumemo z vsemi svetimi, kolikšna je širina in dolžina in višina in globina' Kristusove ljubezni. To je ljubezen, ki presega vsako spoznanje, ljubezen, ki nas drži, ko se nam zdi, da se tla pod nogami majejo.

Benjamin je bil fant, ki je to ljubezen živel v svoji naravni, čudoviti radovednosti. Spomnite se ga, kako je z očetom Alanom strmel v letala na letališčih, kako je v svoji domišljiji ustvarjal 'con chim airlines', ob čemer se je vedno tako prisrčno in iskreno smejal. Njegov um je bil kot radar, ki je vedno iskal nove poti, nove povezave. In vendar, za vso to briljantnostjo, za vsemi tistimi algoritmi in načrti, je bilo srce, ki je bilo tako mehko, tako neizmerno sposobno sočutja. Spomnite se tistega trenutka, ko je kot petnajstletnik, brez kakršne koli zunanje spodbude, mami in očetu ponudil svoj hranilnik, da bi pomagal stricu Williamu, ki se je boril s posledicami kapi. Nikoli ga ni razbil, ni ga izpraznil na silo, saj ni bilo potrebe – stric je imel zavarovanje. A tista ponudba, tista čista, brezpogojna pripravljenost mladega fanta, da da vse, kar ima za nekoga, ki ga ima rad, je bila čista podoba Božje velikodušnosti. To je bil Benjamin. To je bil njegov način, da je 'dajal Bogu, kar je Božjega'. On je razumel, da je ljubezen tista valuta, ki v večnosti edina šteje.

Toda danes, dragi moji, ko smo zbrani v tej sveti tišini, štiri mesece po tistem junijskem dnevu, ko je Ben odšel k Očetu, moramo biti popolnoma iskreni. Jezus nam v evangeliju govori o ognju in razdeljenosti: 'Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že vnela!' Te besede nas včasih pretresejo. Jezus ne prinaša lažnega miru, ki bi zgolj prekrival rane, ampak ogenj, ki prečiščuje. In včasih se nam zdi, da je naša žalost prav ta ogenj – ta nenehna budnost, ta boleča praznina, ko se zdi, da je nebo postalo tiho in da so naša vprašanja ostala brez odgovora. Alan in Thao, vem, kako globoka je ta noč vajinega spomina. Vem, da se v tišini hiše, ko vsi drugi spijo, v vajina srca prikrade tista tihotapna, grenka misel, ki jo mnogi starši nosijo v tišini: 'Ali sem spregledal znak? Ali bi lahko storili več? Je bila v moji skrbi kakšna napaka?'

Poslušajte me zdaj, v tej sveti navzočnosti, kjer ni prostora za laž: niste krivi. Bolezen, ki je zaznamovala Benovo pot, ni bila kazen, ni bila posledica nobene vajine napake, nobene opustitve. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem življenju so kot nenadni sunki vetra, ki jih nobena človeška budnost ne more preprečiti ali ustaviti. Bili ste Benovo varno zavetje. Bili ste tisti, ki ste ga ljubili z vsem, kar ste imeli. In on je to vedel. On je čutil vajino ljubezen kot najtoplejši dom na svetu. Odložite ta kamen krivde, ki vam ne pripada in ki ga Bog od vas nikoli ni zahteval. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej obtoževali sami? Vi niste zgrešili. Vi ste ljubili z vsem svojim bitjem. To je dovolj. To je vse, kar Bog od vas pričakuje.

Jezus v današnjem evangeliju govori o krstu, ki ga mora prestati, o svoji lastni stiski, dokler se ne dopolni. To je tista točka, kjer se naša človeška stiska sreča z Božjo. Jezus ne stoji daleč stran od našega trpljenja; on ga je izkusil, on ga je prehodil, on ga je vzel nase. In Benjamin? Benjamin je zdaj del tega nebeškega ognja, o katerem govori Jezus. On ni izginil v praznino. On je tam, kjer ni več solz, v tistem večnem prostranstvu, ki ga je tako rad opazoval skozi okna letal in v svojih tihih sanjah. Njegova ljubezen še naprej deluje na tem svetu. Tam daleč v vietnamskem kraju Cà Mau, v tistem vodnjaku čiste vode, ki nosi njegovo ime, v vsakem požirku, ki odžeja žejnega človeka, še naprej utripa Benovo dobro srce. Njegova prisotnost živi v vsakem dejanju dobrote, ki jo naredite v njegovem spominu. Ne bojte se, da bi se njegova luč ugasnila; ona se le preoblikuje v nekaj, kar nas zdaj vodi k Bogu.

Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj ob tej poti. Vem, kako zelo pogrešaš svojega brata, svojega najboljšega prijatelja, s katerim si delil smeh, prostore in sanje. Ne boj se svoje žalosti. Bodi pogumen. Nosi njegov spomin v srcu in živi polno, tako kot si je on želel zate. Ben te gleda z neba z Očetovim nasmehom in te varuje na vseh tvojih korakih. Ko se spomniš tistih trenutkov, ko sta skupaj v svoji domišljiji gradila 'con chim airlines' in se ob tem tako pristno smejala, vedi, da tisti smeh ni izginil. On je del večnosti, ki vas čaka. Tista vez med vama, tista bratska ljubezen, je močnejša od smrti. Ona je vtkana v samo tkivo nebes.

Zato vas danes, vsi vi, ki nosite težka bremena – starši, ki žalujete, brat, ki iščeš oporo, in vsi vi, ki poslušate od daleč s svojimi tihimi ranami – prosim: ne nosite tega sami. Izročite svoje solze Bogu. Pustite, da vas Njegova milost objame. Ne bojte se živeti naprej, kajti ljubezen ne umre. Spomin na Benjamina naj ne bo več le teža, ampak plamen, ki sveti na vaši poti. Pojdite iz tega prostora z mirom v srcu, kajti Bog je z vami, in Ben vas čaka tam, kjer se nebo in zemlja objameta v večni luči. Danes, ko greste domov, si vzemite s seboj tole: niste pozabljeni. Niste sami. Bog, ki šteje vsak las na vaši glavi, vas drži v svoji dlani. In Benjamin? On je v tistem objemu, kjer je vse končno prav. Amen.