Spomin svete Terezije Deteta Jezusa, device in cerkvene učiteljice

Poglejte te besede iz Jobove knjige, ki smo jih pravkar slišali: »O, da bi bile moje besede zapisane! Da bi bile z železnim dletom in svincem vsekane v skalo za večne čase!« Job je človek, ki se bori z neizmerno težo življenja, z izgubo, ki se zdi prevelika za človeško srce. On ne išče le odgovorov; on išče trajno znamenje, da njegova bolečina ni zaman, da njegovo življenje – in življenje tistih, ki jih je ljubil – ni izginilo v nič. Danes, tri mesece po tistem junijskem dnevu, ko je naš dragi Benjamin Vo odšel v nebeško domovino, se mnogi od vas počutite prav kot Job. Sedite v tišini, kjer je nekoč odmeval smeh, in sprašujete, kje je tisto znamenje, kje je tista skala, v katero je vsekana ljubezen, ki vas je vezala z vašim sinom, z vašim bratom, z vašim prijateljem.

Benjamin je bil fant, ki je svet razumel skozi logiko, skozi natančnost matematike in skozi čudovito kompleksnost letalstva. Spomnite se ga, kako je z očetom opazoval vzletanje letal, kako je z navdušenjem govoril o svoji sanjski 'con chim airlines'. Bil je fant, ki je v svoji radovednosti gradil svetove v svojem GitHub repozitoriju. Toda danes, ob spominu na sveto Terezijo Deteta Jezusa, nas Gospod vabi v globljo resničnost. Terezija, ta mlada svetnica, ki je svojo pot našla v 'mali poti' otroškega zaupanja, nas uči, da Bog ne prebiva le v velikih dosežkih, ampak v majhnih, vsakdanjih dejanjih ljubezni. Ben je živel to 'malo pot'. Ne le v svoji briljantnosti, ampak v tisti tihi, srčni pripravljenosti, da bi dal vse, kar ima, za drugega.

Spomnite se tistega trenutka, ko je kot dvanajstletnik svoji mami in očetu rekel, da želi darovati ves svoj hranilnik za strica Williama. Ni ga razbil, ni ga izpraznil, ker ni bilo treba, a tista ponudba – tista čista, otroška pripravljenost, da bi izročil vse, kar ima, za nekoga, ki ga ima rad – je bila v očeh Boga vredna več kot vsi zakladi tega sveta. To je bil Ben. Fant, ki je vedel, da je ljubezen edina valuta, ki jo lahko vzamemo s seboj, ko prestopimo prag večnosti. In danes, ko čutite to neizmerno praznino, vas Bog vabi, da ne iščete odgovorov v svoji krivdi, ampak v njegovi milosti.

Alan, Thao, Ryan… vem, da se v tišini vajinega doma pogosto poraja tista strupena misel: 'Kaj če bi bila bolj pozorna? Kaj če bi storila več?' Poslušajte me zdaj zelo pozorno. Niste krivi. Bolezen, ki je odnesla našega Bena, ni bila kazen. Ni bila posledica nobene vajine napake ali opustitve. Kot je Jezus v evangeliju poslal svoje učence, da prinesejo mir, tako danes on prihaja k vama, da sname to breme z vajinih ramen. Nekatere stvari v tem krhkem, minljivem svetu se zgodijo zunaj vsakega človeškega dosega. Nobena budnost, nobeno znanje, nobena ljubezen – in vajina ljubezen je bila neizmerna, bila je najvarnejše zavetje, kar jih je Ben poznal – ne bi mogla preprečiti tistega, kar je bilo zapisano v nebeških knjigah. Ben je bil v vajinih rokah varen, ljubljen in popolnoma sprejet do zadnjega diha. Odložite ta kamen. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej vi obtoževali? Vi ste dali vse, kar ste imeli, in Ben je to vedel.

Poglejte evangelij. Jezus pošilja sedemdeset učencev, kot jagnjeta med volkove. 'Kamorkoli pridete,' pravi, 'najprej recite: Mir tej hiši!' To je tisto, kar Ben zdaj prinaša v vajin dom – mir, ki ga svet ne more dati. On ni daleč. On je zdaj tisti, ki vas spremlja na vaši poti, ki vas spodbuja, da ste pogumni, da ste radovedni, da živite polno. Ryan, dragi brat, vem, da pogrešaš svojega najboljšega prijatelja. Vem, da je robotics class postal tih in prazen brez njega. A vedi, da je Ben s tabo. Ko boš naslednjič videl letalo na nebu, ko boš slišal tisti značilni zvok motorjev, vedi, da te Ben gleda in te bodri. On je tvoj nebeški brat, ki te ima rad z ljubeznijo, ki ne pozna konca.

Benova ljubezen še vedno deluje. Vsakič, ko nekdo v njegovem imenu prejme pomoč, vsakič, ko se v Cà Mau iz tistega vodnjaka, ki nosi njegovo ime, vlije čista voda, Benovo srce še naprej bije. On ni mrtev; on je le prestopil v tisto 'večnost', o kateri je Job tako strastno sanjal. On zdaj vidi Boga, o katerem je Job rekel: 'Moje oči ga bodo videle, ne oči koga drugega.' Ben ga vidi. In v tistem pogledu je Ben našel popoln mir.

Ne bojte se živeti naprej. Bog vas ne kliče k temu, da bi pozabili, ampak k temu, da bi spomin na Benjamina spremenili v upanje. Ko boste naslednjič pogledali v nebo in zagledali letalo, ne glejte le na stroj. Glejte na tisto svobodo, ki jo zdaj uživa on. On vas čaka. On vas gleda. In tista ljubezen, ki vaju je vezala na zemlji, je tista vez, ki vaju bo varno držala vse do tistega dne, ko se boste spet srečali v objemu Očeta. Bodite nežni drug do drugega. Bodite potrpežljivi s svojo žalostjo. Bog vas ne meri po vaši popolnosti, ampak po vaši ljubezni. In v tej ljubezni ste že zmagali. Naj bo ta mir, ki ga svet ne more dati, danes vajino zatočišče. Naj bo tista majhna, a mogočna pripravljenost, da darujemo, kar imamo, tista nit, ki vas vodi naprej. Amen.