Spomin na svetega Karla Boromejskega, škofa

Poglejte za trenutek na tisto preprosto, a tako zgovorno podobo: Benjamin, ki s svojo neomajno zbranostjo sedi za mizo, morda sredi kakšne zapletene kode, ki jo je sam sestavil, ali pa s pogledom, uprtim v nebo, ko z očetom Alanom v mislih že načrtuje naslednji polet svojih 'con chim airlines'. V tistem trenutku ni bilo zanj nič pomembnejšega od tistega, kar je bilo pred njim. Ni bilo hitenja, ni bilo tekmovalnosti, bila je le čista, otroška radovednost, ki je v svojem bistvu prepoznala lepoto stvarstva in logiko, po kateri svet deluje. Danes, ko se spominjamo svetega Karla Boromejskega, škofa, ki je svoje življenje daroval za prenovo Cerkve in za služenje ljudem, nas Božja beseda vabi, da se ustavimo in premislimo, kje zares gradimo svoj dom.

Sveti Pavel v pismu Filipljanom pravi: 'Delajte za svojo odrešitev s strahom in trepetom.' To niso besede, ki bi nas hotele prestrašiti. To so besede, ki nas vabijo k resnosti življenja. Pavel nas opominja, da naj bomo 'luči v svetu', da naj svetimo kot zvezde v sredi pokvarjenega rodu. Benjamin je bil prav takšna luč. Ni bil le fant z briljantnim umom, ki je pri štirinajstih letih krmaril po oblakih in infrastrukturi, ki jih mnogi odrasli niti ne razumejo. Bil je fant, čigar srce je bilo naravnano na darovanje. Spomnite se tistega trenutka, ko je svojemu stricu Williamu, ki je trpel zaradi kapi, želel ponuditi svoj celoten hranilnik. Ni ga razbil, ni ga izpraznil na silo, saj ni bilo potrebe – bila je to gesta srca, ki je reklo: 'Jaz sem tukaj, z vsem, kar imam.' To je bila Benova resnična velikost. On ni iskal prvega mesta, iskal je, kako bi bil koristen, kako bi bil blizu, kako bi dal tisto, kar je imel.

Moramo pa si danes, štiri mesece po njegovem odhodu, odkrito pogledati v oči in priznati težo, ki jo nosite. Alan, Thao, Ryan – vem, da so trenutki, ko se zdi, da je tišina v hiši preglasna. Vem, da se v vas kdaj naseli tista tihotapna senca, tista misel, ki jo toliko staršev nosi v popolni samoti: 'Ali sem spregledal kakšen znak? Ali bi lahko storili več? Je bila v moji skrbi kakšna napaka?' Poslušajte me zdaj, v tej sveti navzočnosti, kjer Bog bere iz dna vaših src: niste krivi. Bolezen, ki je preizkusila Benovo pot, ni bila kazen in ni bila posledica nobene vaše napake ali opustitve. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem krhkem življenju pridejo kot nevihte, ki jih nobena človeška budnost ne more preprečiti. Bili ste Benovo varno zavetje do zadnjega diha. Odložite ta kamen krivde, ki vam ne pripada, kajti Bog vas ne obtožuje. Vi niste zgrešili. Vi ste ljubili z vsem svojim bitjem, in ta ljubezen ostaja zapisana v večnosti.

Jezus v evangeliju danes postavlja zahtevne besede: 'Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.' Nato pa doda prispodobo o gradnji stolpa. 'Kdo izmed vas, ki hoče graditi stolp, ne sede najprej in ne preračuna stroškov?' Jezus nas uči, da je hoja za njim resna odločitev. Ni to le čustvo, ni to le trenutek navdušenja. To je življenje, ki ga gradimo na trdnih temeljih. Benjamin je gradil svoj stolp – svoj briljantni um, svojo radovednost, svojo ljubezen do letal, svojo zvestobo družini. In čeprav je bil njegov stolp na zemlji videti 'nedokončan' po človeških merilih, je v Božjih očeh popoln. Bog ne meri uspeha po dolžini let, ampak po globini srca, s katerim smo ljubili. Ben je ljubil popolno. Njegova pripravljenost, da bi dal vse za strica, je bila temelj, ki je segal do nebes.

Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj ob tej poti. Vem, kako globoko pogrešaš svojega brata, s katerim si delil toliko trenutkov. Ne boj se svojih solz. Ben te spremlja, te varuje in si želi, da živiš polno, pogumno in v luči. Tvoja žalost ni znak šibkosti, ampak dokaz ljubezni, ki jo še vedno deliš z njim. In vsi vi, ki poslušate od daleč – vsak otrok, ki trpi, vsaka družina, ki nosi svoj težki križ – vedi, da niste sami. Bog vas drži v svojih dlaneh. Ne dovolite, da bi vas vaša žalost, vaša utrujenost, vaša bolečina ločili od gostije, ki vam jo Bog pripravlja prav zdaj. Gospod vas ne vabi, da bi bili popolni. Vabi vas, da bi bili prisotni. Vabi vas, da bi bili z Njim.

Benjamin je zdaj del tiste nebeške gostije, kjer je 'še vedno prostor'. On vas čaka tam, kjer ni več solz in kjer se vsako vprašanje 'zakaj' spremeni v 'hvala'. On je danes tista luč, ki jo omenja Pavel, ki sveti iz večnosti. Ko se vrnete k svojim domovom, vzemite s seboj majhno dejanje dobrote v Benovem imenu. Morda je to le trenutek tišine, morda prijazen pogled, morda molitev za nekoga, ki trpi. V tej majhnosti boste našli tisto nebeško povzdignjenje, ki ga je Ben že dosegel. On je tam, v Božjem objemu, in vas vabi, da ne odlašate z življenjem. Živite. Ljubite. In vedite, da je vse pripravljeno. Amen.