Spomin vseh vernih rajnih

Poglejte za trenutek na tisto prazno mizo v sobi, kjer je Benjamin nekoč s popolno zbranostjo in tistim svojim prirojeno bistrim umom sestavljal kodo za svoje igre. Morda vidite tisto sliko, kjer s svojim mlajšim bratom Ryanom in očetom Alanom v nahrbtnikih koraka po domači ulici, z obrazom, obrnjenim proti objektivu, z nasmehom, ki je bil vedno tako nalezljiv in iskren. V tistem trenutku, v tistem koraku, je bilo vse preprosto, vse je bilo domače, vse je bilo varno. Danes, na dan spomina na vse verne rajne, se naša srca vračajo k tem trenutkom, ne da bi jih želeli zasužnjiti v preteklosti, ampak da bi v njih prepoznali sledi večnosti. Knjiga modrosti nam danes spregovori z besedami, ki so kot balzam za ranjeno dušo: »Duše pravičnih so v Božji roki in nobena muka jih ne zadene.«

Te besede niso le tolažba za pogrebe; so resnica, ki mora prežeti naš vsakdan. Ko pomislimo na Benjamina, na fanta, ki je bil tako neizmerno radoveden, ki je z očetom Alanom v vsakem mestu, ki sta ga obiskala, z navdušenjem opazoval letala in sanjal o svojih 'con chim airlines', vidimo življenje, ki je bilo kakor iskra, ki šviga med strniščem. Bil je briljanten, a tisto, kar je zares štelo, je bila njegova mehkoba. Spomnite se tistega tihega, a tako zgovornega trenutka, ko je kot petnajstletni fant svoji mami in očetu ponudil svoj celoten hranilnik, da bi pomagal stricu, ki je trpel. Ni ga razbil, ni ga izpraznil na silo – bila je to ponudba srca, ki je želelo dati vse. To je bila Benova resnična velikost.

Moramo pa si danes, štiri mesece po njegovem odhodu, odkrito pogledati v oči in priznati težo, ki jo nosite. Alan, Thao, Ryan – vem, da so trenutki, ko se zdi, da je tišina v hiši preglasna. Vem, da se v vas kdaj naseli tista tihotapna senca, tista misel, ki jo toliko staršev nosi v popolni samoti: 'Ali sem spregledal kakšen znak? Ali bi lahko storili več? Je bila v moji skrbi kakšna napaka?' Poslušajte me zdaj, v tej sveti navzočnosti, kjer Bog bere iz dna vaših src: niste krivi. Bolezen, ki je preizkusila Benovo pot, ni bila kazen in ni bila posledica nobene vaše napake ali opustitve. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem krhkem življenju pridejo kot nevihte, ki jih nobena človeška budnost ne more preprečiti. Bili ste Benovo varno zavetje do zadnjega diha. Odložite ta kamen krivde, ki vam ne pripada, kajti Bog vas ne obtožuje. Vi niste zgrešili. Vi ste ljubili z vsem svojim bitjem, in ta ljubezen ostaja zapisana v večnosti.

Poglejte zdaj v evangelij. Jezus pravi: »Vse, kar mi daje Oče, bo prišlo k meni, in kdor pride k meni, ga ne bom zavrgel.« To je obljuba, ki ne pozna konca. Jezus ne reče, da bo sprejel le tiste, ki so živeli dolgo, ali tiste, ki so zmagovali po človeških merilih. On pravi: »Ne bom izgubil ničesar od tega, kar mi je dal.« Benjamin je bil dar Očeta, in Jezus ga drži v svoji roki. On ga ni izgubil. On ga je vzel k sebi, da bi v Njegovem kraljestvu našel tisto popolnost, ki jo je v svojem kratkem življenju že tako lepo nakazal s svojo dobroto.

Kaj pomeni, da je Ben zdaj v Božjih rokah? Pomeni, da je tista njegova radovednost, tista njegova strast do letal, tista njegova sposobnost, da je prisluhnil očetovim zgodbam, kot da so najpomembnejše na svetu, našla svoj cilj. On je zdaj tam, kjer ni več nobene ovire, kjer je njegov um svoboden in kjer je njegovo srce končno doma. Pomislite na tisti vodnjak v Cà Mau, tisto 'vodo ljubezni', ki v njegovem imenu teče za tiste, ki so žejni. To je Benova zapuščina – ne v stvareh, ampak v življenju, ki se pretaka naprej skozi dejanja dobrote. On še naprej ljubi skozi vas.

Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj ob tej poti. Vem, kako globoko pogrešaš svojega brata, s katerim si delil toliko trenutkov. Ne boj se svojih solz. Ben te spremlja, te varuje in si želi, da živiš polno, pogumno in v luči. Tvoja žalost ni znak šibkosti, ampak dokaz ljubezni, ki jo še vedno deliš z njim. In vsi vi, ki poslušate od daleč – vsak otrok, ki trpi, vsaka družina, ki nosi svoj težki križ – vedi, da niste sami. Bog vas drži v svojih dlaneh. Pojdite iz tega prostora z mirom v srcu. Danes, ko se vrnete k svojim domovom, vzemite s seboj majhno dejanje dobrote v Benovem imenu – nasmehnite se nekomu, ki je žalosten, odpustite tistemu, ki vas je prizadel, ali pa v tišini recite: 'Gospod, hvala ti za Benjamina.' To je dovolj. To je tista pot k svetosti, ki jo je on že dosegel. Amen.