Petek v sedemindvajsetem tednu med letom

Predstavljajte si trenutek miru, ko se vse okoli vas utiša. Morda je to trenutek, ko sedite v svojem najljubšem naslonjaču, obkroženi s stvarmi, ki so vam drage – morda z modelom letala, ki vas spomni na nekoga, ki je letel visoko nad oblaki, ali pa s knjigo, ki je ostala odprta na mizi. V takšni tišini se včasih zgodi, da nam misli nehote odtavajo k tistemu, česar ni več. Spomnimo se Benjamina Voja. Spomnimo se fanta, čigar um je bil tako oster, da je že pri desetih letih razmišljal o kompleksnih sistemih, ki poganjajo naš svet. Spomnimo se tistega tihega, a tako zgovornega trenutka, ko je kot dvanajstletnik svoji mami in očetu ponudil vsebino svojega hranilnika, da bi pomagal stricu. Ni ga razbil, ni ga izpraznil, a tista ponudba – tista čista, otroška pripravljenost, da bi daroval vse, kar ima, za nekoga, ki ga ima rad – je bila v očeh Boga vredna več kot vsi zakladi tega sveta. To je bil Ben. Fant, ki je vedel, da je ljubezen edina valuta, ki jo lahko vzamemo s seboj, ko prestopimo prag večnosti.

Sveti Pavel nam v današnjem berilu iz Pisma Galačanom postavlja ogledalo. Govori o veri, o tisti globoki, neomajni zaupljivosti, ki nas dela za otroke Abrahama. 'Tisti, ki živijo iz vere, so deležni blagoslova,' pravi Pavel. In vendar, kako težko je živeti iz vere, ko se nam zdi, da se je nebo zaprlo. Kako težko je verjeti v blagoslov, ko se soočamo z izgubo, ki je tako globoka, da se zdi, kot da bi nam nekdo iztrgal del srca. Alan, Thao, Ryan… vem, da so zadnji trije meseci, odkar je Ben odšel v nebeško domovino, bili kot hoja skozi neskončno puščavo. Vem, da se v tistih urah, ko se spominjate njegovega nasmeha, ko slišite odmev njegovega smeha ob misli na 'con chim airlines', vprašate, kje je ta Bog, ki obljublja blagoslov. Sprašujete se, ali ste bili dovolj pozorni, ali ste spregledali kakšen znak, ali bi lahko kaj preprečili. Poslušajte me zdaj zelo pozorno, ker to je resnica, ki jo morate slišati nad vsem hrupom svoje žalosti: niste krivi. Bolezen, ki je odnesla našega Bena, ni bila kazen. Ni bila posledica nobene vajine napake, nobene opustitve, nobenega trenutka nepozornosti. Bog ne pošilja bolezni, da bi preizkušal starševsko ljubezen. Nekatere stvari v tem življenju so kot nenadni sunki vetra, ki jih nobena človeška budnost ne more predvideti. Vi ste bili Benovo zavetje. Bili ste tisti, ki ste ga ljubili z neizmerno, nesebično ljubeznijo, ki je bila zanj najvarnejši pristan na svetu. Odložite ta kamen krivde, ki ga morda nosite v sebi. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej vi obtoževali? Vi ste dali vse, kar ste imeli, in Ben je to vedel. On je čutil vajino ljubezen kot najvarnejše zatočišče, kar jih je poznal.

Jezus v današnjem evangeliju govori o 'močnejšem', ki pride in premaga tistega, ki je bil prej gospodar hiše. Govori o tem, kako je treba biti z njim, kako je treba zbirati, ne razsipati. Včasih se nam zdi, da je naša hiša – naša družina, naše srce – postala prostor, kjer vlada zmeda, kjer se zdi, da se vse ruši. Toda Jezus nam ne govori o tem, da moramo sami 'počistiti' svojo hišo do popolnosti. On nam pravi, da je on tisti, ki je močnejši od vsakega zla, od vsake bolečine, od vsake izgube. On je tisti, ki vstopi v našo hišo, ko je ta tiha in prazna, in jo napolni s svojo prisotnostjo. Ben je zdaj v tej hiši. On je zdaj v tistem prostoru, kjer ni več bolezni, kjer ni več solz, kjer je le še neizmerna svetloba Očetove ljubezni. On je tisti, ki vas zdaj čaka. On je tisti, ki vas gleda z neba, z istim tistim nasmehom, ki ga imate v spominu.

Ryan, dragi brat, ti veš, kako je biti Benov najboljši prijatelj. Vem, da ti je težko, ko vidiš njegovo sobo, ko se spomniš vajinih dogodivščin, ko se ti zdi, da je tvoj svet postal tišji. A vedi, da je Ben s tabo. On ni daleč. On je zdaj tisti, ki te varuje, ki te spodbuja, da si pogumen. Živi za oba. Vsakič, ko boš pogledal v nebo, ko boš videl letalo, ki ga je on tako ljubil, vedi, da Ben gleda zate. Ti si tisti, ki nosi njegovo dediščino naprej. Ne boj se svoje žalosti; to je le ljubezen, ki nima kam iti, zato se spremeni v solze. To je v redu. Bog te ima rad ravno takšnega, kot si. Benova ljubezen še vedno deluje. Vsakič, ko se v tistem vodnjaku v Cà Mau, ki nosi njegovo ime, vlije čista voda, Benovo srce še naprej bije. On ni mrtev; on je le prestopil v tisto 'večnost', ki jo je Bog položil v njegovo srce. Ne bojte se živeti naprej. Bog vas ne kliče k temu, da bi pozabili, ampak k temu, da bi spomin na Benjamina spremenili v upanje. Ko boste naslednjič pogledali v nebo in zagledali letalo, ne glejte le na stroj. Glejte na tisto svobodo, ki jo zdaj uživa on. On vas čaka. On vas gleda. In tista ljubezen, ki vaju je vezala na zemlji, je tista vez, ki vaju bo varno držala vse do tistega dne, ko se boste spet srečali v objemu Očeta.

Dragi moji, danes, ko boste odšli iz te cerkve, si vzemite s seboj tole: niste sami. Bog je z vami v vsaki solzi, v vsakem spominu, v vsakem trenutku, ko se vam zdi, da ne zmorete več. In Ben… Ben je tisti, ki vaju spodbuja. On vaju ima rad z nebeško ljubeznijo, ki ne pozna konca. Naj bo ta mir, ki ga svet ne more dati, danes vajino zatočišče. Naj bo tista majhna, a mogočna pripravljenost, da darujemo, kar imamo, tista nit, ki vas vodi naprej. Bodite nežni drug do drugega. Bodite potrpežljivi s svojo žalostjo. Bog vas ne meri po vaši popolnosti, ampak po vaši ljubezni. In v tej ljubezni ste že zmagali. Amen.