Petek štiriindvajsetega tedna med letom

Poglejte te besede, ki jih je sveti Pavel zapisal Korinčanom: »Če Kristus ni bil obujen, je prazno naše oznanilo in prazna je vaša vera.« To niso zgolj teološke trditve. To so besede, ki so morale prestati preizkus ognja. Pavel se ne pogovarja o teorijah; pogovarja se o tistem, kar ostane, ko se vse drugo sesuje v prah. Govori o tem, kaj se zgodi z nami, ko se soočimo z največjo možno izgubo, ki jo človeško srce lahko prenese. Govori o tistem trenutku, ko se zavemo, da je smrt resnična, a da je Kristusovo vstajenje še bolj resnično.

Pred tremi meseci, trinajstega junija, se je za družino Vo svet spremenil. Benjamin, dragi Ben, je odšel v večnost. In danes, ko stojimo v tej tišini, se morda sprašujete, kako naj človek sploh najde tisto trdno točko, na katero bi naslonil svojo težo, ko pa je njegov lastni svet tako globoko pretresen. Morda se v trenutkih, ko se spominjate njegove izjemne radovednosti – tistega fanta, ki je s takšno vnemo raziskoval svet tehnologije, ki je s svojim očetom sanjal o ustvarjanju letalske družbe 'Con Chim Airlines', ki je z očetom opazoval letala po vseh svetovnih prestolnicah – v vajinih srcih, Alan in Thao, naseli tista tiha, strupena misel: 'Kaj če bi...?'

Morda se sprašujeta, ali sta kaj spregledala, ali bi lahko tisto potovanje, tisto zdravljenje ali tisto odločitev postavila drugače. Naj vam danes, sredi te svete tišine, Gospod reče nekaj, kar mora prebiti vsak zid obtoževanja: Niste krivi. Bolezen ni bila kazen, ni bila posledica nobene vajine opustitve ali napake. Kot je Jezus v evangeliju, ko so ga spraševali o krivdi sleporojenega, zavrnil vsako misel na obsodbo, tako danes odstranjuje to skalo z vajinih ramen. Nekatere stvari v tem krhkem svetu se zgodijo zunaj vsakega človeškega dosega. Nič, kar bi storili ali ne storili, tega ne bi moglo ustaviti. Ben je bil v vajinih rokah varen, ljubljen in popolnoma sprejet. Odložite to breme, ki ga niste dolžni nositi. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej vi obtoževali?

Pomislite na Benovo srce. Spomnite se tistega trenutka, ko je kot petnajstletnik, povsem neobremenjeno in unikatno, izrekel tisto ponudbo: hotel je dati ves svoj hranilnik, da bi pomagal stricu Williamu, ki je trpel zaradi posledic kapi. Nikoli ga ni razbil, ni ga moral izprazniti, saj pomoč ni bila potrebna na tak način, a tista pripravljenost fanta, da brez obotavljanja ponudi vse, kar ima, za nekoga drugega – to je tisto pravo bistvo, ki ostaja. Ben ni bil le oster um, ki je že v četrtem razredu reševal osmošolske matematične naloge; bil je srce, ki je znalo ljubiti brez pridržkov. In prav to srce zdaj bije v večnosti.

In prav tukaj, sredi te bolečine, se zgodi tisti nenaden preobrat evangelija. Jezus potuje od mesta do mesta, okoli njega so dvanajsteri in žene, ki so ga spremljale in mu služile s svojimi sredstvi. To je skupnost. To je Cerkev. To je tisto, kar je Ben zdaj – del te nebeške skupnosti, ki neprekinjeno hodi z Jezusom. On ni daleč. On je v tistem kraljestvu, kjer letala, o katerih je sanjal, letijo v popolni svobodi Božjega miru. On vas gleda. On vas čaka.

Ryan, dragi brat, ti si tisti, ki nosi del Benovega nasmeha v sebi. Vem, kako zelo pogrešaš svojega soigralca. Vem, da se ti zdi, da je tvoj svet postal prostor, v katerem manjka tisti ključni del sestavljanke. A Benjamin te ne zapušča. On je zdaj tvoj nebeški sopotnik. Nadaljuj tisto pot, ki sta jo začrtala. Živi pogumno, bodi radoveden, smej se tako, kot sta se smejala, ko sta sanjala o letalih. Vsakič, ko boš videl letalo, ki reže nebo, vedi, da te Ben gleda in se ponosi s tabo. On je tvoj nebeški brat, ki te spodbuja, da letiš visoko.

Sveti Pavel nam pravi: »Ampak zdaj je Kristus vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali.« To je naša skala. To je temelj, na katerem stojimo. Nismo sami v svoji bolečini. Jezus je šel skozi smrt, da bi jo spremenil v prehod. On je tisti, ki je plačal naš dolg, da nam ne bi bilo treba več nositi bremena krivde. In v tej ljubezni smo povezani vsi – tisti, ki smo še na poti, in tisti, ki so že prispeli.

Kaj torej odnesti s seboj danes? Danes, ko boste odšli iz te cerkve, ne iščite odgovorov v preteklosti. Ne iščite napak, kjer jih ni. Danes se nasmehnite, ko pomislite na Benovo radovednost. Vzemite si trenutek, poglejte v nebo in recite: »Gospod, hvala ti za dar Benjamina.« In v tistem trenutku hvaležnosti boste začutili mir, ki ga svet ne more dati, a ga tudi ne more vzeti. Benjamin je tam, v tistem jutru, in čaka na vaju. Živita naprej, z ljubeznijo, ki jo je on vaju naučil. Živita z veseljem, ki ga je on delil. Kajti ljubezen, ki jo nosite do njega, je tista vez, ki vaju bo vedno držala skupaj, vse do tistega trenutka, ko se boste vsi spet srečali v objemu Očeta. Amen.