Sreda med dvajsetim navadnim tednom

Dragi bratje in sestre v Kristusu,

Ko danes prisluhnemo besedam preroka Ezekijela, nas nagovori močna, skorajda ostra slika. Gospod govori o pastirjih Izraela, ki so namesto svojih ovac »pásli same sebe«. Zveni kot očitajoča sodba, kajne? »Voj' vam pastirjem Izraelovim, ki ste se pasli sami! Mar ne spada ovce pastirjem? Vi ste jedli mleko, oblačili ste se z volno, pitanjali ste pitane, ovac pa niste pasli. Šibkih niste krepili, bolnih niste zdravili, ranjenih niste povijali, izgubljenih niste vodili nazaj, izgubljenih niste iskali, ampak ste jih oblastno in kruto obvladovali.« Besede, ki pustijo grenak priokus, kajne? Vidiš te ovce, razkropljene, brez vodstva, prepuščene divjim zverem, ker tisti, ki bi jih moral varovati, skrbi zase. To je slika zanemarjanja, slika izkoriščanja, slika izgube. In potem, ko Gospod izreče to strogo sodbo, pride obljuba: »Glejte, jaz sam bom poiskal svoje ovce in jih obiskal.« On, Gospod, bo postal pastir. On bo skrbel. On ne bo jedel mleka ali nosil volne ali pustil, da njegove ovce postanejo plen. On bo tisti, ki bo iskal, ki bo reševal, ki bo skrbel za vsako posamezno ovco. To je srce Božjega srca: skrb za tiste, ki so najbolj ranljivi, za tiste, ki so izgubljeni, za tiste, ki so sami.

In v tem Božjem srcu, v tej neizmerni, ljubeče skrbni naravi Boga, najdemo tudi današnji evangelij. Jezus pripoveduje svojo znamenito prispodobo o delavcih v vinogradu. Na prvi pogled se zdi tako drugačna od Ezekijela. Ni sodbe, ni očitkov, le zgodba o lastniku vinograda, ki gre ven ob različnih urah dneva, da najame delavce. Zdi se kot preprosta zgodba o najemanju. A pod površjem je globoka resnica o Božjem kraljestvu, o Božji pravičnosti in Božji milosti. Lastnik gre ven ob zori, ob deveti uri, opoldne, ob tretji uri popoldne, in celo ob peti uri popoldne. Vsakokrat najde ljudi, ki stojijo na trgu, neaktivne, čakajoče. In vsakokrat jih povabi v svoj vinograd, obljubljajoč jim »kar je pravično«. In ko pride večer, se začne izplačevanje. In tukaj se zgodi presenečenje, ki povzroči nezadovoljstvo pri prvih delavcih. Vsi prejmejo enako plačilo – en denarij, dnevno plačilo. Tisti, ki so delali ves dan v vročini, so ogorčeni. »Ti zadnji so delali le eno uro, pa si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino!«

In odgovor lastnika je ključen. »Prijatelj, ne krivim te. Ali nisi sklenil z menoj za en denarij? Vzemi svoje in pojdi. A če želim temu zadnjemu dati enako kakor tebi, ali nisem svoboden, da storim, kakor hočem s svojim? Ali si zavisten, ker sem jaz radodaren? Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji.«

Ta prispodoba nam razkriva srce Boga, ki ni le Gospod, ampak je tudi Oče. Gospod Ezekijel je bil tisti, ki je ostro sodil tiste, ki niso bili dobri pastirji. A Bog sam, v svoji neskončni ljubezni, postane pastir. In ta Bog, ki je Oče, je radodaren. Njegova radodarnost ni omejena z našimi predstavami o pravičnosti, ki temelji na delu in zaslužku. Njegova pravičnost je milost, ki presega naše pričakovanja. On vidi naše potrebe, našo iskalnost, našo pripravljenost, čeprav morda pride pozno. In On nas sprejema.

Ta prispodoba je tako močna, ko jo postavimo ob življenje našega dragega Benjamina. Benjamin Vo, naš Ben. Spomnim se ga kot fanta, ki je imel izjemen um, ki je bil radoveden, ki je raziskoval svet tehnologije, AI, programiranja, kot bi bil rojen za to. Njegov oče, Alan, je nekoč dejal, da je bil Ben kot »fotokopija« njega, v videzu in ambicijah. Benjamin je že v četrtem razredu obvladoval matematiko osmega razreda. Njegov um je bil kot vrt, ki je nenehno iskal nove poti za rast, za razumevanje, za ustvarjanje. Vse te stvari, te sposobnosti, te ambicije – to je kot tisti prvi delavec, ki je šel v vinograd ob zori, ki je delal ves dan, ki je prenašal vročino. To je delo, ki se zdi, da si zasluži posebno priznanje, poseben dar. In res, Ben je bil obdarjen z neverjetnimi talenti.

Ampak, kot pravi evangelij, »zadnji bodo prvi in prvi zadnji.« In tukaj vidimo še eno plast Benovega življenja, plast, ki morda ni tako očitna na prvi pogled, a je bila ključna za njegovo srce. Benjamin je bil kljub svojemu briljantnemu umu »fant izjemne inteligence in neomejene radovednosti«, kot ga opiše njegova družina, a hkrati »fant nežnega srca«. Njegova družina ga opisuje kot »najslajšega fanta — vedno nasmejanega, lahkotno srečnega in globoko spoštljivega do svojih staršev.« In to je tisto, kar nas danes nagovarja, tisto, kar nas pretresa in tolaži hkrati. To je tisto, kar nas spominja na Boga, ki je tudi sam pastir, ki skrbi za ovce, ki so ranljive, ki so izgubljene.

Spomnim se, kako je njegov oče delil spomin na dogodek, ko je bil Ben star komaj 12 let. Na očetov 40. rojstni dan je Ben zajokal, ne zaradi sebe, ampak zaradi »prezgodnjega strahu pred izgubo«. To je bil tihi dokaz izjemno globoke in lepe vezi, ki sta jo delila. To ni bil strah pred izgubo nečesa, kar imaš, ampak strah pred izgubo nekoga, ki ga ljubiš. To je tisto, kar je v srcu najgloblje, tisto, kar nas povezuje z Bogom, ki je ljubezen. To je tisto, kar ga je naredilo »najslajšega fanta«.

In ta nežnost, ta globoka empatija, ta ljubezen – to je tisto, kar je Ben prinesel v vinograd življenja, morda ne ob zori, morda ne ves dan, ampak v času, ki mu je bil dan. In ko pride večer, ko se življenje konča, ko se srečamo z Gospodom, ne gleda Gospod le na ure, ki smo jih preživeli v vinogradu, ampak na kakovost naše ljubezni, na globino naše povezanosti z Njim in z drugimi. In Ben, s svojim nežnim srcem, je znal ljubiti. Znal je dajati. Znal je biti tam za druge.

Njegov oče je nekoč zapisal: »Spomnim se tistega dne. Učiteljica me je poklicala. Učiteljica IEP me je poklicala. Rekla mi je, da me bo izpisala iz IEP-ja, Bena. Mislim, da nisi hotel, ker si bil takšen angel. Bil si tako sladek deček. Poslušal si jo, spoštoval si jo. Bil si angel. Nisi bil več govorno oviran. Znal si govoriti. Zdaj nas je Bog vzel. Zdaj si z Bogom, ne z mano, ali tvojo mamo, ali tvojim bratom, ali tvojo družino. Tako zelo te pogrešam. Bil si tako lep. Samo hrup si ustvarjal. Nisi hotel govoriti, samo roke si udarjal. Svet ni slišal tvojega čudovitega glasu. Zrasel si v tako prijaznega, lepega fanta. Spoštljivega. Hvala ti…« Ta spomin nam govori o nečem globokem. Govori o otroku, ki je imel svoje poti, ki je morda ustvarjal »hrup«, ki je bil drugačen, a je bil hkrati angel, ki je poslušal, ki je spoštoval. In ta njegova drugačnost, ta njegova edinstvenost, je bila del njegove lepote, del njegove duše, ki je bila ustvarjena po Božji podobi.

Ko lastnik vinograda reče: »Prijatelj, ne krivim te. Ali nisi sklenil z menoj za en denarij? Vzemi svoje in pojdi. A če želim temu zadnjemu dati enako kakor tebi, ali nisem svoboden, da storim, kakor hočem s svojim? Ali si zavisten, ker sem jaz radodaren?« To ni le zgodba o plačilu. To je zgodba o Božji ljubezni, ki ne pozna meja. To je zgodba o Bogu, ki gleda v srce, ne le na ure, ki smo jih preživeli v vinogradu. Ben je morda s svojim kratkim življenjem delal le eno uro v tem večnem vinogradu, a njegova ljubezen, njegova dobrota, njegova radovednost, njegovo nežno srce – vse to je bilo dar, ki ga je Bog sprejel. In Bog je radodaren. Njegova radodarnost pomeni, da sprejema vse, kar smo, z vsem, kar smo, in nam daje več, kot si lahko zamislimo.

Ko je Ben bil star komaj 15 let, je bil pripravljen »odstopiti celotno svojo hranilnico, da bi pomagal drugim, še posebej svojemu stricu Williamu, ki je trpela za dvema možganskima kapema.« To je dejanje, ki presega vsako pričakovanje. To je dejanje, ki odraža srce Boga, ki je radodaren. To je dejanje, ki kaže na to, da je Ben že v svojem mladem življenju razumel bistvo evangelija: da je v dajanju največja polnost. To je tisto, kar je v evangeliju rečeno zadnjim delavcem: da so prejeli plačilo, ki je bilo dar, ne zaslužek. In Ben je znal dajati. Znal je videti potrebo drugih in se odzvati s polnim srcem.

Njegov oče je v enem od svojih sanjskih spominov povedal: »25. junija ponoči sem sanjal o Benu. Bil je brez majice, videti je bil zelo močan, oblečen v kratke hlače, zelene barve. Oba sva stala zunaj vrat sobe 419... Ben mi je poskušal povedati: 'Oče, vse teste sem opravil. Lahko diham sam... zakaj sem takšen?' Samo pristopil sem in ga tesno objel. Čutil sem njegovo stisko, kot sem jo že večkrat videl prej. Mislil sem, da se bo udaril v prsi ali v moje prsi zaradi zmede in jeze. Objel sem ga in rekel: 'Od zdaj naprej bom večno v nebesih.' Benov obraz je bil žalosten, na robu solz... a potem se je nenadoma ustavil in rekel: 'V redu je, pazil bom na mamo in očeta.'« Ta spomin, ta sanjski pogovor, je tako globoko preroški. Ben, ki je bil sam v stiski, ki se je boril, je imel moč reči: »V redu je, pazil bom na mamo in očeta.« To je srce, ki je raslo v ljubezni, srce, ki je v najtežjih trenutkih mislilo na druge. To je srce, ki je odsevalo Božjo ljubezen, ki je radodarna in ki skrbi za svoje ovce.

In to je tisto, kar nam danes prinaša upanje. Gospod je naš pastir. On nas vodi skozi temne doline. On nam pripravlja mizo pred sovražniki. On mazili našo glavo z oljem. Njegova dobrota in milina nas spremljata vse dni našega življenja. In to velja tudi za našega Benjamina. On je zdaj v hiši Gospodovi, v tisti polnosti, ki si je ne moremo zamisliti. Njegovo življenje, čeprav kratko, je bilo polno ljubezni, polno radovednosti, polno nežnosti. In Bog, v svoji neskončni milosti, ga je sprejel, ne glede na to, kdaj je prišel v vinograd. Ker je Bog radodaren. In v tej radodarnosti najdemo tolažbo.

Za starše Alana in Thao, za brata Ryana, za vse, ki ste ga ljubili: Ben je zdaj tam, kjer ni več bolečine, ni več strahu, ni več vprašanj »zakaj?«. Tam je samo ljubezen, tam je mir, tam je luč. Njegovo življenje je bilo dar, in njegovo življenje še naprej daje darove. Njegova ljubezen še naprej živi v vaših srcih, v vaših spominih, v delih usmiljenja, ki jih nadaljujete v njegovem imenu. Ta čudoviti vodnjak, ki ste ga posvetili v njegovem imenu v Vietnamu, je živo znamenje tega, kako Benova ljubezen še naprej teče, kako še naprej prinaša življenje.

In vsem nam, ki smo danes tukaj, ali pa se nam pridružujete od daleč, posebej pa vsem otrokom, ki se borijo z boleznijo, in vsem družinam, ki nosite težke križe: spomnimo se, da smo vsi povabljeni v Božji vinograd. Morda smo prišli ob zori, morda ob deveti uri, morda ob peti uri popoldne. A Bog nas sprejema vse. Njegova ljubezen je radodarna. Njegova milost je neskončna. In On sam je naš pastir. Zato ne obupujmo. Bodimo radodarni v svoji ljubezni, bodimo nežni v svojem srcu, bodimo radovedni v svoji veri. In vedimo, da nas bo Gospod vodil, nas varoval in nas končno pripeljal v svoj večni vinograd, kjer bomo vsi skupaj, prvi in zadnji, peli hvalnico Njegovi neskončni ljubezni. Naj nas Gospod blagoslovi.

Amen.