God sv. Ignacija Antiohijskega, škofa in mučenca

Predstavljajte si trenutek, ko stojite na robu vzletno-pristajalne steze. Vse okoli vas vibrira od pričakovanja. Zrak je napet, motorji letal prebujajo tišino, vi pa z očmi sledite tisti srebrni piki, ki se dviga proti nebu, dokler ne izgine v neskončni modrini. V tem trenutku se zdi, da je meja med nebom in zemljo komaj opazna črta, nekaj, kar je mogoče prestopiti. Sveti Ignacij Antiohijski, čigar god danes obhajamo, je prav to vedel. V svojem pismu Rimljanom je zapisal, da želi biti Božje pšenično zrno, zmleto z zobmi zveri, da bi postal čist Kristusov kruh. Ni se bal konca; bal se je le, da bi ostal na tleh, ko ga je Kristus že klical k sebi.

Benjamin Vo je bil fant, ki je to nebeško prostranstvo nosil v svojem srcu. Spomnite se ga, ko je s tistim svojim zbranim, skoraj znanstvenim pogledom opazoval Boeing 737, ko je v svoji domišljiji gradil 'con chim airlines'. Njegova radovednost ni bila le intelektualna; bila je hrepenenje po nečem večjem, po tistem 'nad' in 'onkraj', o čemer govori sveti Pavel v pismu Efežanom. Pavel nas danes vabi, da bi se naše oči razsvetile, da bi spoznali, 'kaj je upanje njegovega poklica'. Ben je to upanje živel. Bil je fant, ki je v svoji kratki, a tako bogati življenjski poti, že okušal tisto 'surpassing greatness' – presežno veličino Božje moči, ki je Kristusa obudila od mrtvih in ga posadila na desnico v nebesih.

Moramo pa danes, v tej tišini, ki traja že štiri mesece odkar je Ben odšel v večnost, iskreno pogledati v tisto, kar nas najbolj boli. Jezus v evangeliju pravi: 'Kdor me prizna pred ljudmi, tega bo tudi Sin človekov priznal pred Božjimi angeli.' Včasih se nam zdi, da je naša žalost prav to – tiho, neizrekljivo priznanje bolečine, ko se zdi, da je nebo postalo tiho. Alan in Thao, vem, kako se počutita. Vem, da se v tišini vajinega doma, v praznini, ki je ostala za Benom, včasih naseli tisto neusmiljeno vprašanje, ali bi lahko storili več. Vem, da se v urah, ko noč postane predolga, v vajina srca prikrade misel: 'Ali sem spregledal znak? Ali je bila v moji skrbi kakšna napaka?'

Poslušajte me zdaj, v tej sveti navzočnosti, kjer ni prostora za laž: niste krivi. Bolezen, ki je zaznamovala Benovo pot, ni bila kazen, ni bila posledica nobene vajine napake, nobene opustitve. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem življenju so kot nenadni sunki vetra, ki jih nobena človeška budnost ne more preprečiti ali ustaviti. Bili ste Benovo varno zavetje. Bili ste tisti, ki ste ga ljubili z vsem, kar ste imeli. In on je to vedel. On je čutil vajino ljubezen kot najtoplejši dom na svetu. Odložite ta kamen krivde, ki vam ne pripada in ki ga Bog od vas nikoli ni zahteval. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej obtoževali sami?

Greva še korak naprej v to globoko resnico o Benovem srcu. Spomnite se tistega trenutka, ko je kot petnajstletnik, popolnoma iskreno in brez kančka pretvarjanja, staršem ponudil svoj hranilnik, da bi pomagal stricu Williamu, ki se je boril s posledicami kapi. Ni ga razbil, ni ga izpraznil na silo, saj ni bilo potrebe – stric je imel zavarovanje, denar ni bil potreben. A tista ponudba, tista čista, brezpogojna pripravljenost mladega fanta, da da vse, kar ima, za nekoga, ki ga ima rad, pove o njem več kot katera koli beseda. To je bila njegova svoboda. To je bil sad Duha, ki je v njem rasel tiho in vztrajno. To je tisto, kar šteje pred Bogom.

In kje je to srce danes? Tukaj se zgodi tisti milostni preobrat, tista luč, ki predre temo. Jezus v evangeliju govori o strahu – o strahu pred tistimi, ki ubijajo telo, a ne morejo storiti nič več. A nato nas usmeri k tistemu, ki ima oblast nad življenjem. 'Ne bojte se,' pravi Jezus. Benjamin ni izginil v praznino. On je tam, kjer ni več solz, kjer ni več bolečine, v tistem nebeškem prostranstvu, ki ga je v svojih sanjah tako rad motril skozi okna letal. Njegova ljubezen še naprej deluje na tem svetu. Tam daleč v vietnamskem kraju Cà Mau, v tistem vodnjaku čiste vode, ki nosi njegovo ime, v vsakem požirku, ki odžeja žejnega človeka, še naprej utripa Benovo dobro srce. Njegova prisotnost živi v vsakem spominu, ki ga nosite v sebi.

Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj ob tej poti. Vem, kako zelo pogrešaš svojega brata, svojega najboljšega prijatelja, s katerim si delil misli, sanje in prostore odraščanja. Ne boj se svoje žalosti. Bodi pogumen. Nosi njegov spomin v srcu in živi polno, tako kot bi si on želel zate. Ben te gleda z neba z Očetovim nasmehom in te varuje na tvojih korakih. Ko se spomniš tistih trenutkov, ko sta skupaj v svoji domišljiji gradila 'con chim airlines' in se ob tem tako pristno smejala, vedi, da tisti smeh ni izginil. On je del večnosti, ki vas čaka.

Zato vas danes, vsi vi, ki nosite težka bremena – starši, ki žalujete, brat, ki iščeš oporo, in vsi vi, ki poslušate od daleč s svojimi tihimi ranami – prosim: ne nosite tega sami. Izročite svoje solze Bogu. Pustite, da vas Njegova milost objame. Ne bojte se živeti naprej, kajti ljubezen ne umre. Spomin na Benjamina naj ne bo več le teža, ampak plamen, ki sveti na vaši poti. Pojdite iz tega prostora z mirom v srcu, kajti Bog je z vami, in Ben vas čaka tam, kjer se nebo in zemlja objameta v večni luči. Danes, ko greste domov, si vzemite s seboj tole: niste pozabljeni. Niste sami. Bog, ki šteje vsak las na vaši glavi, vas drži v svoji dlani. In Benjamin? On je v tistem objemu, kjer je vse končno prav. Amen.