Sobota petindvajsetega tedna med letom

Poglejte te besede, ki smo jih pravkar slišali v Pridigarju: 'Veseli se, mladenič, v svoji mladosti, in naj se tvoje srce veseli v dneh tvoje mladosti.' Te besede zvenijo kot odmev nečesa, kar smo vsi nekje globoko v sebi čutili – tisto neusahljivo radovednost, tisto iskro, ki jo prinaša jutranja svetloba, tisto prepričanje, da je svet velik, prostoren in poln možnosti. Benjamin Vo je bil fant, ki je to mladost živel z neverjetno intenzivnostjo. Bil je fant, čigar um je bil kot natančen navigacijski sistem letala – vedno usmerjen v prihodnost, vedno pripravljen na vzlet, vedno poln tistih briljantnih idej, kot so bile njegove sanje o 'con chim airlines', ki jih je z neizmernim veseljem in smehom delil s svojimi najbližjimi.

Ko gledamo na Benovo življenje, ne vidimo le petnajstih let. Vidimo življenje, ki je bilo kot tisti 'almond tree blooms' – mandljevo drevo, ki zacveti v svoji polnosti, preden se zavemo, da je čas dozorel. Pridigar nas opominja, da se 'prah vrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal.' To so težke besede, mar ne? V naših srcih se pogosto upira upor, ko slišimo, da je vse 'nečimrnost'. Toda ali je res vse nečimrnost? Ali je bila Benova ljubezen do letal, njegovo kodiranje iger na GitHubu, ali tista preprosta, a tako globoka pripravljenost, da bi ves svoj hranilnik ponudil za svojega strica Williama, le prah? Ne. To je bila tista večnost, ki jo je Bog položil v njegovo srce. To je bila tista ljubezen, ki ne izgine, ampak se le vrne k svojemu Izviru.

Alan, Thao, Ryan, vem, da so ti trije meseci, odkar je Ben odšel v nebeško domovino, minili kot dolga noč. Vem, da so trenutki, ko se v tišini vajinega doma zdi, da se je čas ustavil, da se zdi, kot da so vsi ti 'dnevi mladosti', o katerih govori Pridigar, prehitro zbledeli. Morda se vaju loteva tista tiha, strupena misel: 'Kaj če bi bila bolj pozorna? Kaj če bi storila več?' Naj vam danes, sredi te svete tišine, Gospod reče nekaj, kar mora prebiti vsak zid obtoževanja: Niste krivi. Bolezen ni bila kazen. Ni bila posledica nobene vajine opustitve ali napake. Kot je Jezus v evangeliju, ko so učenci ostali zmedeni pred njegovo napovedjo o trpljenju, ostal tisti, ki prinaša resnico in mir, tako on danes prihaja k vama, da ozdravi vajino srce te neupravičene krivde. Nekatere stvari v tem krhkem svetu se zgodijo zunaj vsakega človeškega dosega. Nič, kar bi storili ali ne storili, tega ne bi moglo ustaviti. Ben je bil v vajinih rokah varen, ljubljen in popolnoma sprejet. Odložite to breme, ki ga niste dolžni nositi. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej vi obtoževali?

Pomislite na to, kako je Jezus v evangeliju dejal: 'Sin človekov bo izročen v človeške roke.' Učenci niso razumeli. Bili so prestrašeni. Bili so kot mi, ko se soočamo z izgubo, ki je ne moremo doumeti. Bili so prestrašeni vprašati, ker so se bali odgovora. In vendar, Jezus ni bežal. On je šel naproti temu izročanju, da bi nam pokazal, da celo v trenutku, ko se zdi, da je vse izgubljeno, Bog drži niti v svojih rokah. Ben ni bil izročen v roke smrti; bil je izročen v roke Očeta, ki ga je ljubil bolj, kot bi ga kdorkoli od nas lahko ljubil.

Ryan, dragi brat, vem, da se ti včasih zdi, kot da si izgubil svojega najboljšega prijatelja. Vem, da se spominjaš tistih trenutkov, ko sta skupaj snovala načrte, ko sta se smejala ob misli na prihodnost, ki se je zdela tako blizu. A vedi, da Ben ni daleč. On je zdaj v tistem prostoru, kjer ni več ovir, kjer lahko leti višje od katerega koli letala, o katerem sta sanjala. Ti si tisti, ki nosi del njegovega nasmeha, del njegove radovednosti. Živi za oba. Bodi pogumen v svoji žalosti, saj je prav ta žalost dokaz, kako močno sta se imela rada.

Benova ljubezen še vedno deluje. Vsakič, ko se v njegovem imenu pomaga nekomu v stiski, vsakič, ko nekdo dobi čisto vodo iz tistega vodnjaka v Cà Mau, Benovo srce še naprej bije. On ni mrtev; on je le prestopil v tisto 'večnost', ki jo je Bog položil v njegovo srce. Ne bojte se živeti naprej. Bog vas ne kliče k temu, da bi pozabili, ampak k temu, da bi spomin na Benjamina spremenili v upanje. Ko boste naslednjič pogledali v nebo in zagledali letalo, ne glejte le na stroj. Glejte na tisto svobodo, ki jo zdaj uživa on. On vas čaka. On vas gleda. In tista ljubezen, ki vaju je vezala na zemlji, je tista vez, ki vaju bo varno držala vse do tistega dne, ko se boste spet srečali v objemu Očeta.

Dragi moji, danes, ko boste odšli iz te cerkve, si vzemite s seboj tole: niste sami. Bog je z vami v vsaki solzi, v vsakem spominu, v vsakem trenutku, ko se vam zdi, da ne zmorete več. In Ben… Ben je tisti, ki vaju spodbuja. On vaju ima rad z nebeško ljubeznijo, ki ne pozna konca. Naj bo ta mir, ki ga svet ne more dati, danes vajino zatočišče. Naj bo tista majhna, a mogočna pripravljenost, da darujemo, kar imamo, tista nit, ki vas vodi naprej. Bodite nežni drug do drugega. Bodite potrpežljivi s svojo žalostjo. Bog vas ne meri po vaši popolnosti, ampak po vaši ljubezni. In v tej ljubezni ste že zmagali. Amen.