Torek v sedemindvajsetem tednu med letom

Včasih se nam zdi, da je naše življenje kot tista pot, o kateri piše sveti Pavel Galačanom: pot, polna zgrešenih smeri, nenadnih obratov in tišine, v kateri iščemo smisel. Pavel pravi: »Ko pa je On, ki me je iz materinega telesa izločil in me poklical po svoji milosti, hotel v meni razodeti svojega Sina...« Pomislite na to podobo izbire. Še preden smo sploh vedeli, kdo smo, še preden smo naredili prvi korak ali izrekli prvo besedo, nas je Bog že poznal. On nas je izoblikoval v skrivnosti, v tišini materinega telesa, kot pravi psalmist.

Spoznajte to tišino. To je tišina, ki jo vsi nosimo v sebi, ko se svet okoli nas umiri in nas sreča resnica o naši krhkosti. Pred tremi meseci, trinajstega junija, se je za mnoge od vas, še posebej za Alana, Thao in Ryana, ta svet spremenil. Vse, kar je bilo nekoč jasno – načrti, šolski urniki, sanje o 'con chim airlines', tisti preprosti trenutki ob večerji – se je nenadoma umaknilo nečemu, česar ne moremo izmeriti z nobenim logičnim orodjem. Benjamin Vo. Naš Ben. Fant, ki je bil tako podoben svojemu očetu v svoji briljantnosti, a še bolj v svoji sposobnosti, da ljubi brez zadržkov. Spomnite se tistega sijaja v njegovih očeh, ko je govoril o letalih ali ko je z neverjetno zrelostjo razmišljal o tem, kako bi pomagal drugim.

In vendar, vsi poznamo tisto tiho vprašanje, ki se naseli v kotu sobe, ko mislimo, da nas nihče ne sliši. 'Zakaj?' In potem, še bolj boleče: 'Ali sem kaj spregledal? Ali bi lahko naredil več?' Alan, Thao, poslušajte me zdaj zelo pozorno. Niste krivi. Bolezen, ki je odnesla našega Bena, ni bila posledica nobene vajine napake. Ni bila kazen. Bog ne pošilja trpljenja, da bi nas preizkušal ali kaznoval. Nekatere stvari v tem življenju so kot nevihte na odprtem morju: pridejo, ne da bi vprašale za dovoljenje, in nobena človeška budnost jih ne bi mogla preusmeriti. Vi ste dali Benu vse, kar ste imeli. Bili ste njegovo zavetje, njegova luč in njegova največja ljubezen. Ben je to vedel. On je čutil vajino ljubezen kot najvarnejši pristan, kar jih je poznal. Odložite ta kamen krivde. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej vi obtoževali?

Jezus v današnjem evangeliju vstopi v hišo Marte in Marije. Martha je tista, ki dela, ki skrbi, ki je obremenjena s strežbo. Poznamo to Martho, kajne? To je tisti del nas, ki želi vse urediti, vse nadzorovati, vse popraviti. Martha želi, da bi bilo vse popolno, da bi se vsi počutili dobro, da bi bil vsak trenutek varen. In potem je tu Marija, ki sedi pri Gospodovih nogah in posluša. Jezus ji ne očita, da ne dela. On preprosto reče: »Martha, Martha, skrbi te in vznemirjaš se za marsikaj. Enega pa je treba.«

To je tisti trenutek, ko se moramo ustaviti. Vse te skrbi, vsa ta vprašanja, vsi ti 'kaj če' – to je naša Martha. To je tisto, kar nas izčrpava, kar nam krade spanec in mir. Toda Jezus nas vabi k 'boljšemu delu'. K sedenju pri njegovih nogah. K tišini, kjer ne potrebujemo odgovorov, ampak le njegovo prisotnost. Ben je zdaj v tej tišini. On je tisti, ki je izbral 'boljši del'. On je zdaj v nebesih, kjer ni več skrbi, kjer ni več bolezni, kjer je le še čista, neprekinjena ljubezen.

Ryan, dragi brat, vem, da ti je težko. Vem, da je tvoj svet postal tišji in da pogrešaš svojega najboljšega prijatelja. A vedi, da je Ben s tabo. On ni daleč. Ko boš naslednjič videl letalo na nebu, ko boš razmišljal o stvareh, ki sta jih delila – od robotike do sanj o prihodnosti – vedi, da Ben gleda zate. On te spodbuja. On je tvoj nebeški brat, ki te ima rad z ljubeznijo, ki ne pozna konca. Živi za oba. Ne boj se svoje žalosti, saj je prav ta žalost dokaz, kako močno sta se imela rada.

Benova ljubezen še vedno deluje. Vsakič, ko se v tistem vodnjaku v Cà Mau, ki nosi njegovo ime, vlije čista voda, Benovo srce še naprej bije. On ni mrtev; on je le prestopil v tisto 'večnost', ki jo je Bog položil v njegovo srce. Ne bojte se živeti naprej. Bog vas ne kliče k temu, da bi pozabili, ampak k temu, da bi spomin na Benjamina spremenili v upanje. Ko boste naslednjič pogledali v nebo in zagledali letalo, ne glejte le na stroj. Glejte na tisto svobodo, ki jo zdaj uživa on. On vas čaka. On vas gleda. In tista ljubezen, ki vaju je vezala na zemlji, je tista vez, ki vaju bo varno držala vse do tistega dne, ko se boste spet srečali v objemu Očeta.

Dragi moji, danes, ko boste odšli iz te cerkve, si vzemite s seboj tole: niste sami. Bog je z vami v vsaki solzi, v vsakem spominu, v vsakem trenutku, ko se vam zdi, da ne zmorete več. In Ben… Ben je tisti, ki vaju spodbuja. On vaju ima rad z nebeško ljubeznijo, ki ne pozna konca. Naj bo ta mir, ki ga svet ne more dati, danes vajino zatočišče. Naj bo tista majhna, a mogočna pripravljenost, da darujemo, kar imamo, tista nit, ki vas vodi naprej. Bodite nežni drug do drugega. Bodite potrpežljivi s svojo žalostjo. Bog vas ne meri po vaši popolnosti, ampak po vaši ljubezni. In v tej ljubezni ste že zmagali. Amen.