V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Milost in mir vam od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa.
Gospod, usmili se. Kristus, usmili se. Gospod, usmili se.
Predstavljajte si, da stojite sredi tihe, prostrane letališke dvorane, kjer se skozi ogromna stekla odpira pogled na nebo. Benjamin je bil fant, ki je v takšnih trenutkih popolnoma zaživel. Ne gre le za letala, ki jih je tako rad opazoval, niti za tisto njegovo sanjsko 'con chim airlines', ki jo je s takšnim žarom načrtoval. Gre za tisto posebno držo srca: pogled, uprt v daljavo, v nekaj večjega, v nekaj, kar presega meje vsakdana. Ko je Benjamin z očetom Alanom stal ob ograji, je v njegovih očeh odsevalo nebo. Danes, ko v prvem berilu slišimo Janezovo videnje nebes – tisti odprti prestol, tisto morje stekla, ki spominja na kristal, in štiri bitja, ki neprestano kličejo: 'Svet, svet, svet' – pomislim prav nanj. Benjamin je zdaj del tiste nebeške pokrajine, ki jo je Janez videl v svojem videnju. On ni več omejen s časom ali boleznijo, temveč zre v tisto 'neizrekljivo', o katerem nam je Jezus tako pogosto govoril.
Sveto pismo nam danes ponuja čudovito podobo: 'Videti prestol v nebesih.' To ni prestol sodnika, ki nas želi ustrahovati, ampak prestol tistega, ki je ustvaril vse stvari. Vse, kar je Benjamin ljubil – njegov intelekt, njegovo zanimanje za tehnologijo, njegovo nežno srce, ki je tako hitro začutilo stisko drugih – vse to je bilo darilo tega istega Stvarnika. In prav zato, ker je vse od Boga, nič od tega ni izgubljeno. Ko je Janez v svojem videnju videl štiri bitja, ki so bila polna oči, nam to govori o Bogu, ki vidi vse. On vidi vašo bolečino, Alan in Thao. On vidi praznino, ki jo Ryan čuti v svoji sobi. On vidi vsako solzo, ki jo potočite v tišini noči, ko se spomnite tistega junijskega dne. Bog ni daleč; on je tisti, ki vas spremlja skozi to 'morje stekla', skozi to življenje, ki se včasih zdi tako krhko in prozorno.
Moramo si danes, pet mesecev po tistem junijskem dnevu, ko je Benjamin odšel k Očetu, odkrito pogledati v oči in priznati težo, ki jo nosite. Vem, da so trenutki, ko se hiša zazdi pretiha, ko so prostori izpraznjeni tistega njegovega mehkega glasu in tistega jutranjega pričakovanja novega dne. Vem, da se v tišini noči v vas včasih naseli tista grenka senca, tisto tiho vprašanje, ki ga toliko staršev nosi v popolni samoti: 'Ali sem spregledal kakšen znak? Bi lahko storil več? Je bila v moji skrbi kakšna napaka?' Poslušajte me zdaj, v tej sveti uri, pred obličjem Boga, ki bere iz najglobljih kotičkov vaše duše: niste krivi. Bolezen, ki je preizkusila Benovo pot, ni bila kazen in ni bila posledica nobene vaše napačne odločitve ali opustitve. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem krhkem življenju priletijo kot nevihte, ki jih nobena človeška budnost, nobena skrbnost in noben napor ne morejo preprečiti. Bili ste njegovo varno zavetje, njegova ljubezen, njegov dom do zadnjega diha. Odložite ta težki kamen krivde, ki vam ne pripada; Bog vas ne obtožuje. Vi niste zgrešili. Vi ste ljubili z vsem svojim bitjem, in ta ljubezen ostaja zapisana v večnosti. Bog ne išče krivcev; on išče tiste, ki so utrujeni, da bi jih lahko nasitil s svojo milostjo.
Jezus nam v evangeliju pripoveduje priliko o talentih, o gospodarju, ki zaupa svojim služabnikom. Morda se sprašujete: 'Kje je bil Benjaminov talent? Zakaj je bil tako hitro vzet?' Toda poglejte, kaj je Benjamin naredil s svojim časom. On ni ničesar zakopal. On je vlagal v ljudi. Spomnite se tistega trenutka, ko je želel ponuditi ves svoj hranilnik za strica Williama. Ni ga razbil, ni ga izpraznil, ker ni bilo treba, a tista pripravljenost – tista ponudba, da bi dal vse, kar je zbral, za nekoga drugega – je bila čista resnica njegovega srca. To je bil Ben. Fant, ki je razumel, da je človek bogat le takrat, ko je pripravljen darovati. In danes, ko se njegov 'vodnjak ljubezni' v Cà Mau pretaka v čisto vodo za tiste, ki je nimajo, vidimo, da njegova radodarnost ni usahnila. Ona se je le razširila. Ona še vedno teče, še vedno daje življenje, še vedno hrani tiste, ki so potrebni. To je tista zmaga, o kateri govori Razodetje: 'Vreden si, Gospod, da prejmeš slavo.' Benjamin je vreden, ker je ljubil, ne da bi karkoli pričakoval v zameno.
Jezus v priliki graja tistega, ki je bil prestrašen, tistega, ki je svoj dar skril zaradi strahu pred gospodarjem. 'Bal sem se te,' pravi služabnik. Kako pogosto se v svoji žalosti bojimo Boga? Bojimo se, da je zahteven, da nas ne razume, da nas je zapustil. Toda poglejte v oči tistega, ki sedi na prestolu. On ni zahteven gospodar, ki želi vzeti tisto, kar ni položil. On je Oče, ki je dal svojega Sina, da bi mi imeli življenje. Benjamin zdaj živi v polnosti tega življenja. On ne potrebuje več svojega prenosnega računalnika, ne potrebuje več svojih letalskih kart, ne potrebuje več svojih iger. On ima vse. On zre v tisto lepoto, ki jo mi šele slutimo. In ko se boste naslednjič počutili, kot da se svet podira, se spomnite, da je Benjamin že tam, na drugi strani, kjer ni več solz, kjer ni več 'zakaj', kjer ni več bolezni, ampak le večna hvala.
Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj. Vem, kako globoko pogrešaš tistega, s katerim si delil svoje dneve, svojo igro, svojo mladost. Ne skrivaj svojih solz. Ben te gleda z neba in ti pošilja tvoj navdih. Nadaljuj tisto, kar sta začela, živi pogumno in z odprtim srcem, saj veš, da bratov objem ni izginil, ampak se je razširil v večnost. Tvoja ljubezen do njega je tista vez, ki jo smrt ne more pretrgati. On je zdaj tista ptica, o kateri je sanjal, ki leti v širjavah Božje ljubezni, kjer ni več bolečine, kjer ni več 'zakaj', ampak le večna hvala.
In vsi vi, ki poslušate od daleč – vsak otrok, ki nosi svoj križ na bolniški postelji, vsaka mati in vsak oče, ki nosita pretežko breme izgube – vedite, da niste sami. Bog vas drži v svojih dlaneh. Niste pozabljeni. Tudi takrat, ko se zdi, da je tišina preglasna, je v tej tišini prisotna milost. Benova ljubezen, ki se danes pretaka skozi tisti vodnjak v Cà Mau, tista voda, ki v njegovem imenu odžeja lačne in žejne v daljni deželi, je znamenje, da ljubezen ne umre. Ona se spremeni, ona se razlije, ona postane dar za druge. To je tista 'pravica', o kateri govori Jezus. To je tista zmaga, ki jo ljubezen doseže nad smrtjo.
Ko bomo danes odšli iz tega prostora v vsakdanje življenje, ne iščimo velikih, zapletenih rešitev. Vzemimo s seboj nekaj zelo preprostega: majhno dejanje dobrote v Benovem imenu. Prijazna beseda nekomu, ki je osamljen, trenutek tihe molitve za utrujenega človeka, topel objem domačim. V tej majhnosti se nam odpira nebesko kraljestvo, ki ga je naš Benjamin že dosegel. On je tam, v svetlobi, in nas čaka. Živite torej v upanju. Kajti Bog je z vami, danes in na vse veke. Amen.
For the intentions entrusted to Ben on our prayer wall:
Po Odrešenikovem ukazu in po božjem nauku si upamo moliti:
Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.
Naj vas blagoslovi vsemogočni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh, ter vas vodi v svojem miru. Pojdite v miru.
✝ May almighty God bless you: the Father, and the Son, and the Holy Spirit. Amen.