Spomin na sveto Frančiško Ksaverijo Cabrini, devico

Predstavljajte si za trenutek tisto preprosto, a tako živo podobo: Benjamin sedi za mizo, pred seboj ima odprt prenosni računalnik, prsti hitro drsijo po tipkovnici, medtem ko na zaslonu nastaja nova koda za njegovo sanjsko letalsko družbo, 'con chim airlines'. V sobi je tista posebna tišina, ki jo prekinja le njegovo občasno tiho hihotanje, ko se mu posreči rešiti kakšno zahtevno logično uganko v kodi. Ob njem, morda malo bolj v ozadju, stoji njegov mlajši brat Ryan, ki ga z občudovanjem opazuje, medtem ko njuna starša, Alan in Thao, tiho opazujeta ta trenutek čiste ustvarjalnosti in otroške nedolžnosti. V tistem trenutku ni bilo bolezni, ni bilo bolnišničnih hodnikov, ni bilo teže, ki bi jo moral nositi. Bilo je le življenje v svoji najčistejši obliki, trenutek miru, ki ga je delil s tistimi, ki jih je imel najraje. Ko se danes spominjamo svete Frančiške Ksaverije Cabrini, ženske, ki je prečkala oceane, da bi prinesla Božjo ljubezen tja, kjer je bila najbolj potrebna, ne govorimo le o zgodovinski osebi. Govorimo o drži srca, ki ne meri, koliko ima, ampak koliko lahko da. Govorimo o neustrašnem zaupanju, da je vsak korak, narejen v resnici, korak proti večnosti.

Sveti Janez v drugem pismu, ki smo ga pravkar slišali, nam ne daje navodil za teoretiziranje. On nam daje navodila za življenje v ljubezni, ki ne pozna ovir. »Veselil sem se, ko sem našel nekatere od tvojih otrok, ki hodijo v resnici,« pravi apostol. Ta resnica ni neka abstraktna ideja. To je tista ista resnica, ki je oblikovala Benovo srce. Spomnite se, kako je ta fant, ki je s svojo briljantno logiko krmaril po AWS oblakih in programiral igre, v svojem bistvu ostal preprost in neizmerno sočuten. Tista njegova ponudba, da bi izpraznil svoj hranilnik za strica Williama – tista pripravljenost, da bi dal vse, kar je imel, čeprav na koncu ni bilo treba, ker je bila pomoč že zagotovljena – to je bila tista »ljubezen v resnici«, o kateri piše Janez. Ben ni nikoli zares razbil tega hranilnika, a v očeh Boga je bil ta hranilnik že zdavnaj izročen. Darovanje se zgodi v srcu, še preden se dotakne rok. To je bila drža nekoga, ki je razumel, da je človek bogat le takrat, ko daruje.

Moramo si danes, pet mesecev po tistem junijskem dnevu, ko je Benjamin odšel k Očetu, odkrito pogledati v oči in priznati težo, ki jo nosite, Alan, Thao in Ryan. Vem, da so trenutki, ko se hiša zazdi pretiha, ko so prostori izpraznjeni tistega njegovega mehkega glasu in tistega jutranjega »Dobro jutro, oči«. Vem, da se v tišini noči v vas včasih naseli tista grenka senca, tisto tiho vprašanje, ki ga toliko staršev nosi v popolni samoti: »Ali sem spregledal kakšen znak? Bi lahko storil več? Je bila v moji skrbi kakšna napaka?« Poslušajte me zdaj, v tej sveti uri, pred obličjem Boga, ki bere iz najglobljih kotičkov vaše duše: niste krivi. Bolezen, ki je preizkusila Benovo pot, ni bila kazen in ni bila posledica nobene vaše napačne odločitve ali opustitve. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem krhkem življenju priletijo kot nevihte, ki jih nobena človeška budnost, nobena skrbnost in noben napor ne morejo preprečiti. Bili ste njegovo varno zavetje, njegova ljubezen, njegov dom do zadnjega diha. Odložite ta težki kamen krivde, ki vam ne pripada; Bog vas ne obtožuje. Vi niste zgrešili. Vi ste ljubili z vsem svojim bitjem, in ta ljubezen ostaja zapisana v večnosti.

Jezus v današnjem evangeliju govori o dneh, ko se bo človek prebudil v večnost. Govori o dneh Noeta in Lota, ko so ljudje živeli vsakdanje življenje – jedli, pili, gradili – in niso slutili, da se bliža trenutek srečanja z Bogom. »Kdor bo skušal rešiti svoje življenje, ga bo izgubil, kdor pa ga bo izgubil, ga bo rešil,« pravi Gospod. Te besede so težke, a v sebi nosijo skrivnostno luč. Benjamin ni izgubil svojega življenja zato, ker bi bilo njegovo prizadevanje zaman. Izgubil ga je, da bi ga našel v polnosti, ki je mi tukaj še ne moremo v celoti dojeti. On je zdaj tisti, ki je »vzet« – ne v smislu, da bi bil odtrgan od vas, ampak v smislu, da je vstopil v tisto »gostijo«, kjer mu Gospod sam streže. Ko Jezus govori o dveh, ki bosta v postelji, in eden bo vzet, drugi pa puščen, ne govori o ločitvi, ki bi bila končna. Govori o tem, da je Bog gospodar časa in da vsakega izmed nas pokliče v svojem trenutku. Benjamin je bil poklican, da postane luč, ki vas zdaj vodi skozi temo.

Tu se zgodi tisti veliki obrat, tista luč, ki prodre v temo vašega žalovanja. Benovo življenje, tako polno svetlobe, je bilo le prehod. Oče Alan, tiste sanje, ki ste jih imeli 23. julija – tisti prizor, ko sta z Benom čakala v vrsti za sladoled in je Ben plačal – niso bile le odmev vaše stiske. Bile so trenutek milosti. Bile so potrditev, da je Benjamin še vedno tisti radodarni fant, ki želi skrbeti za vas, tako kot ste vi skrbeli zanj. On je zdaj v tistem miru, kjer ni več bolečine, kjer ni več »zakaj«, ampak le večna hvala. On je tam, v nebesih, tista ptica, o kateri je sanjal, ki leti v širjavah Božje ljubezni in vas čaka.

Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj. Vem, kako globoko pogrešaš tistega, s katerim si delil svoje dneve, svojo igro, svojo mladost. Ne skrivaj svojih solz. Ben te gleda z neba in ti pošilja tvoj navdih. Nadaljuj tisto, kar sta začela, živi pogumno in z odprtim srcem, saj veš, da bratov objem ni izginil, ampak se je razširil v večnost. Tvoja ljubezen do njega je tista vez, ki jo smrt ne more pretrgati.

In vsi vi, ki poslušate od daleč – vsak otrok, ki nosi svoj križ na bolniški postelji, vsaka mati in vsak oče, ki nosita pretežko breme izgube – vedi, da niste sami. Bog vas drži v svojih dlaneh. Niste pozabljeni. Tudi takrat, ko se zdi, da je tišina preglasna, je v tej tišini prisotna milost. Benova ljubezen, ki se danes pretaka skozi tisti vodnjak v Cà Mau, tista voda, ki v njegovem imenu odžeja lačne in žejne v daljni deželi, je znamenje, da ljubezen ne umre. Ona se spremeni, ona se razlije, ona postane dar za druge.

Ko bomo danes odšli iz tega prostora v vsakdanje življenje, ne iščimo velikih, zapletenih rešitev. Vzemimo s seboj nekaj zelo preprostega: majhno dejanje dobrote v Benovem imenu. Prijazna beseda nekomu, ki je osamljen, trenutek tihe molitve za utrujenega človeka, topel objem domačim. V tej majhnosti se nam odpira nebesko kraljestvo, ki ga je naš Benjamin že dosegel. On je tam, v svetlobi, in nas čaka. Živite torej v upanju. Kajti Bog je z vami, danes in na vse veke. Amen.