Petek tridesetega tedna med letom

Poglejte za trenutek v tišino jutranje sobe, kjer na mizi še vedno leži odprt zvezek z zapisi, ki jih je napisal nekdo, čigar um je hitel hitreje kot čas sam. Morda je to šolski zvezek, morda osnutek za kakšno igro, morda le skica letala, ki ga je nekdo s strastjo risal, ker je v njem videl svobodo. V današnjem prvem berilu sveti Pavel piše Filipljanom besede, ki so prepojene z globoko naklonjenostjo: »Prepričan sem, da bo tisti, ki je začel v vas dobro delo, to delo tudi dokončal do dneva Kristusa Jezusa.« Pavel ne govori o nekem abstraktnem projektu. Govori o življenju samem, o tistem nevidnem tkanju, ki ga Bog plete v nas, tudi ko se nam zdi, da se je nit pretrgala ali da je vzorec ostal nedokončan. Pavel drži te ljudi v svojem srcu, čuti njihovo bolezen in njihovo vero, in jih opominja, da nobeno dobro delo, nobena iskrena ljubezen ni zaman, ker jo Bog v svoji roki drži za vedno.

Ko pomislimo na to, kako se v življenju gradijo vezi, ki trajajo večno, se nam v spomin nehotno prikrade naš ljubljeni Benjamin. Pomislite nanj – ne skozi dolge sezname njegovih izjemnih dosežkov v matematiki ali tistih zapletenih tehnologijah, ki jih je obvladoval z umom dvakrat starejšega človeka, temveč v tistem enem čudovitem, živem trenutku. Spomnite se ga, kako je z očetom Alanom in mamo Thao ter mlajšim bratom Ryanom potoval po svetu, kako ga je prevzemala prostranost neba in kako je z vso vnemo svoje mlade duše načrtoval tisto svojo čudovito, namišljeno letalsko družbo, tisto navihano 'con chim airlines', ob kateri se je vedno tako nalezljivo, iskreno in glasno hihital. Njegov smeh je bil kot svetel žarek sredi jasnega dne, tista čista otroška radost, ki je znala razgnati vsak oblak v sobi. V njem sta se prepletali ostra logična misel in mehka, neomajna dobrota, tista posebna iskra, ki jo lahko nosijo le duše, ustvarjene za velike razglede. Bil je fant, ki je gledal naprej, ki je verjel v pot in v cilj, ki ga je Bog pripravil zanj.

Toda danes, ko so minili že štirje dolgi meseci od tistega junijskega dne, ko je Ben odšel domov k Očetu, moramo pogledati tisti del resnice, ki ga je včasih tako težko držati v dlaneh. Priznajmo si jo odkrito: žalost zna biti včasih tiha, a neizprosna teža. Pride takrat, ko jo najmanj pričakuješ – sredi opoldanskega vrveža ali v tisti globoki nočni uri, ko hiša utihne in ostane le spomin na korak ob vratih. Alan in Thao, vem, kako globoka je ta noč vajinega spomina. Vem, da se v vaju kdaj naseli tista grenka, tihotapna senca, ki jo toliko staršev nosi v popolni samoti: 'Ali sem spregledal kakšen znak? Ali bi lahko ukrepali drugače? Je bila v moji skrbi kakšna napaka?'

Poslušajte me zdaj, v tej sveti navzočnosti, kjer ni prostora za laž in kjer Bog bere iz dna vajinih src: niste krivi. Bolezen, ki je preizkusila Benovo pot, ni bila kazen in ni bila posledica nobene vajine napake, nobene opustitve, nobene zamujene priložnosti. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem krhkem življenju pridejo kot nevihte, ki jih nobena človeška budnost ali skrb ne more preprečiti ali ustaviti. Bili ste Benovo varno zavetje, njegovo nebo, njegov dom. On je čutil vajino ljubezen do zadnjega diha. Odložite ta kamen krivde, ki vam ne pripada in ki ga Bog od vas nikoli ni zahteval. Bog vas ne obtožuje; zakaj bi se torej obtoževali sami? Vi niste zgrešili. Vi ste ljubili z vsem svojim bitjem, in ta ljubezen ostaja zapisana v večnosti.

Poglejte zdaj v evangelij, kako Jezus vstopi v dom farizeja na soboto. »Vsi so ga opazovali,« pravi evangelist. Pred njim je stal človek, ki je trpel zaradi vodene bolezni. Jezus jih vpraša: »Je dovoljeno ozdraviti na soboto ali ne?« Ko so molčali, je vzel bolnika, ga ozdravil in odpustil. Nato jih je vprašal: »Kdo izmed vas, če mu sin ali vol pade v vodnjak, ga ne bo takoj potegnil ven na soboto?« To je trenutek, ko se božje usmiljenje prebije skozi vse človeške zakone in predsodke. Jezus ne čaka. On ne odlaša. On vidi trpljenje in se nanj odzove z vso svojo bitjo.

Benjamin je bil kakor tisti, ki ga je Jezus potegnil iz globine. Njegovo življenje, čeprav kratko, je bilo prežeto s to milostjo. Spomnite se tistega neverjetnega trenutka, ko je bil star komaj petnajst let – ko je sam od sebe, brez vsakršnega pritiska, mami in očetu ponudil svoj celoten hranilnik, da bi pomagal stricu Williamu, ki se je boril s posledicami kapi. Nikoli ga ni razbil, ni ga izpraznil na silo, saj ni bilo potrebe – stric je imel zavarovanje. A tista ponudba, tista čista, brezpogojna pripravljenost mladega fanta, da da vse, kar ima, za nekoga, ki ga ima rad, je bila podoba tistega nebeškega usmiljenja, o katerem govori Jezus. To je bil Ben. Njegova ljubezen ni bila beseda na papirju; bila je daritev, pripravljenost izročiti vse, kar je imel. Ta njegova gesta ostaja živa, tako kot živi tisti vodnjak v Cà Mau, ki v njegovem imenu prinaša vodo tistim, ki so žejni. On še naprej daje, on še naprej skrbi za druge, on še naprej ljubi skozi vas.

Kje je Ben zdaj? Tukaj se odpre tista nebeška širina, o kateri govori današnji psalm: »Slavljen Gospod, moja skala, ki uri moje roke za boj, moje prste za vojno.« Benjamin ni izginil v hladno praznino. On je v tistem svetlem prostranstvu, ki ga je tako rad opazoval skozi okna letal in v svojih tihih sanjah. Njegova prisotnost ne živi le v spominih, ampak v vsakem dejanju dobrote, ki se rodi iz ljubezni do njega. Njegov duh ne miruje; on še naprej diha v vsakem koraku tistih, ki ga imajo radi. In Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj ob tej poti. Vem, kako globoko pogrešaš svojega brata, s katerim si delil smeh, sobo, prostore in neštete trenutke odraščanja. Ne boj se svoje žalosti in ne skrivaj njenih solz. Bodi pogumen. Nosi njegov spomin v svojem srcu in živi polno, tako kot si je on želel zate. Ben te gleda z neba z Očetovim nasmehom in te varuje na vseh tvojih korakih.

Ko se spomniš tistih trenutkov, ko sta skupaj v svoji domišljiji gradila 'con chim airlines' in se ob tem tako pristno smejala, vedi, da tisti smeh ni izginil. On je del večnosti, ki vas čaka. Zato vas danes, vsi vi, ki poslušate od daleč s svojimi tihimi ranami – vsak otrok, ki nosi bolezen, vsaka družina, ki nosi svoj težki križ – prosim: ne nosite tega sami. Izročite svoje solze Bogu. Pustite, da vas Njegova milost objame. Pojdite iz tega prostora z mirom v srcu, kajti Bog je z vami, in Ben vas čaka tam, kjer se nebo in zemlja objameta v večni luči. Danes, ko greste domov, si vzemite s seboj tole: niste pozabljeni. Niste sami. Bog, ki šteje vsak las na vaši glavi, vas drži v svoji dlani. In Benjamin? On je v tistem nebeškem objemu, kjer je vse končno prav. Amen.