Torek osemindvajsetega tedna med letom

Predstavljajte si trenutek, ko sedite za mizo. Na mizi je skodelica, ki je na zunaj sijoča, skoraj ogledalsko čista, zglajena do popolnosti, v njej pa se odsevajo stropne luči cerkve ali domače jedilnice. Vse je na svojem mestu. Vsaka stvar je pospravljena, vsak rob je oster, vsak vtis je brezhiben. Tako pogosto živimo svoje dni. Skrbimo za to, kar se vidi. Skrbimo, da bo zunanji videz urejen, da nihče ne bo opazil razpoke, da bo naš korak trden, ko stopamo skozi vrata, čeprav v sebi nosimo utrujenost, ki je ne more izbrisati nobeno spanje, in tišino, ki ji ni imena. Sedeči za mizo v današnjem evangeliju farizej opazuje Jezusa. Čudi se. Čudi se, zakaj Jezus ni opravil predpisanega umivanja rok pred obrokom. Za farizeja je zunanja čistost dokaz urejenosti, dokaz, da je življenje pod nadzorom.

Toda Jezus pogleda naravnost skozi to bleščečo površino. Ne ustavi se pri skodelici. Reče mu besede, ki nas vznemirijo, ker segajo globoko pod kožo: »O vi farizeji! Zunaj čistite čašo in skledo, znotraj pa ste polni roparstva in hudobije. Nerazumni! Ali ni tisti, ki je naredil zunanjost, naredil tudi notranjosti?« Jezus nas ne sprašuje po čistoči naših rok, ko sedemo k mizi. On sprašuje po tem, kaj se dogaja v tistem skritem prostoru, ki ga nihče drug ne vidi. V tistem prostoru, kjer človek sam sredi noči odpira oči in se sprašuje, kako naprej. V tistem prostoru, kjer se včasih naseli teža, ki jo komaj nosimo.

Ko premislimo o tem, pridemo do tistega drugega branja, do pisma Galačanom, kjer svetí Pavel izgovori besede, ki so bile zapisane za vsakogar, ki je kdaj občutil, da mu jarem pritiska na ramena: »Za svobodo nas je Kristus osvobodil; stojte torej trdno in se ne dajte spet ujeti v jarem sužnosti.« Kakšen jarem? Ne le tisti postavljen z zakoni, ampak včasih tisti tihi, nevidni jarem, ki si ga naložimo sami. Jarem preteklosti. Jarem vprašanj, na katera ni odgovorov. Jarem tistega tihotapskega občutka, da bi morali vsi ti dnevi potekati drugače.

In prav tukaj, v tej svobodi, ki nam jo prinaša Kristus, se spominjamo našega dragega Benjamina. Ko pomislimo na Bena, na njegovega duha, ki je bil tako neustavljivo radoveden, se spomnimo fanta, ki ni živel za zunanje okvire. Benjamin Vo je bil mlad moški z ostrim umom, z logiko, ki je segala daleč preko njegovih let, z ljubeznijo do letal in prostranega neba, do tistega čudovitega načrtovanja svoje bodoče letalske družbe, ki jo je s čistim, otroškim nasmeh imenoval 'con chim airlines'. Smejal se je, ko je govoril o tem, s tistim hudomušnim, toplim kikotom, ki je napolnil sobo z življenjem. Ben ni bil ujet v predpise in zunanje zahteve; on je bil doma v svobodi tistih, ki zaupajo, tistih, ki gledajo v nebo in vedo, da je zrak namenjen letenju, ne pa stanju na mestu.

Toda Alan in Thao, mama in oče, vem, kakšno težko breme včasih pritiska na vaju. Vem, da so ti meseci, odkar je Ben odšel v večnost, prinesli ure, ko se zdi, da je ta skodelica življenja, o kateri govori Jezus, razbita na tisoč kosov. Vem, da se v tišini hiše sprašujete o stvareh, ki so izven dosega. Vprašanja, ki se vkradejo ob treh zjutraj, ko hiša utihne. Vprašanja, ki včasih nosijo senco dvoma ali celo tistega tihega, neupravičenega obtoževanja samih sebe. Poslušajte me zdaj zelo mirno, z besedami, ki naj vam sezone do srca: niste krivi. Nič, kar sta storila ali česar nista storila, ni pripeljalo do te preizkušnje. Bolezen ni kazen. Ni posledica nobenega spodrsljaja, nobene opustitve, nobene človeške napake. Nekatere viharje v tem življenju prinesejo vetrovi, ki jih nobena človeška budnost ne more preprečiti. Vi sta bila za Bena njegov najvarnejši pristan, njegovo zavetje, njegova ljubezen. On je vedel, da ga ljubita z vsakim utripom vajinega srca. Odložite ta kamen krivde, ki vam ne pripada. Bog vaju ne obtožuje; zakaj bi se torej obtoževala vidva?

Pomislite na tisto prelepo, preprosto gesto iz Benovega življenja, ki nam odkriva njegovo globoko dušo. Ko je bil star komaj petnajst let, je svoji mami in očetu povedal, da je pripravljen izročiti ves svoj hranilnik, vse svoje prihranke, da bi pomagal stricu Williamu, ki se je boril s posledicami kapi. Ni ga razbil, ni ga izpraznil na silo, saj ni bilo potrebe in denarja ni bilo treba trošiti na tak način; a tista ponudba – ta brezpogojna pripravljenost mladega fanta, da da vse, kar ima, za nekoga, ki ga ima rad – nam pove vse o tem, kakšen je bil. To ni bila zunanja pobožnost farizejev. To je bila ljubezen iz notranjosti čaše. To je bila čistost srca, ki ne išče lastne koristi, ampak daruje sebe.

Benova ljubezen ni izginila s tistim junijskim dnem. Ona še naprej živi in deluje. Tam daleč v Cà Mau, v tistem vodnjaku, ki nosi njegovo ime in prinaša čisto, hladno vodo žejnim ljudem, še naprej utripa tisto isto srce, ki je želelo pomagati svetu. On je sedaj v tistem prostoru, ki ga psalmist opisuje z besedami: »Pridi k meni, Gospod, s svojim usmiljenjem.« On je v objemu Očeta, tam, kjer ni več bolezni, ni več solz in ni več vprašanj brez odgovorov.

Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj ob tej mori in deliš spomin na svojega najboljšega prijatelja. Vem, da je tvoj svet postal drugačen, tišji. Vem, da pogrešaš tiste skupne dogodivščine, tiste trenutke, ko sta delila isti prostor, iste misli. A vedi, da Ben ni daleč. On te gleda z nasmehom, s tistim istim žarom, s katerim sta skupaj opazovala letala. Bodi pogumen. Živi svoje življenje polno, tako kot bi si on želel zate. Nosi njegovo veselje v svojem srcu.

Zato vas danes, vsi vi, ki nosite težka bremena – starši, ki žalujete, brat, ki pogrešaš brata, vsi vi, ki poslušate od daleč s svojimi tihimi ranami – prosim: ne nosite tega sami. Jezus nam v evangeliju daje čudovit ključ. »Kar je znotraj, dajajte v miloščino in glejte, vse vam bo čisto.« Dajte to, kar imate v srcu – svoje solze, svojo bolezen, svoj pogum, svojo ljubezen – izročite to Bogu. Ne skrivajte se za zunanjimi oblekami. Pridite takšni, kakršni ste.

Naj vas danes spremlja spomin na Bena, na njegov svetel pogled, na njegovo radovednost, na njegovo pripravljenost dati vse za drugega. Naj vas varuje Mati Marija, ki je sama stala pod križem in vedela, kaj pomeni držati v rokah bolezen in ljubezen hkrati. In naj vas obda mir Gospoda, ki edini lahko potolaži vsako žalostno srce. Bodite v miru. Bog vas ima rad in Ben vas čaka. Amen.