Sveti Leon Veliki, papež in cerkveni učitelj

Predstavljajte si za trenutek tisto preprosto, a tako živo sliko: Benjamin in njegov brat Ryan, nekega poletnega dne, ko sta skupaj plezala visoko v veje mogočnega drevesa v parku. Ben, s tistim svojim značilnim, rahlo nerodnim, a tako toplim nasmehom, z aparatom na zobeh in svojo vijolično Lakers kapo, gleda navzdol z neke varne višine, medtem ko Ryan uživa v svojem zavetju ob deblu. To ni bila le igra; bil je trenutek, ko sta bila svet in čas ustavljena v tistem čistem, otroškem zaupanju, da je drevo trdno, da je brat blizu in da je svet varen. Ko danes obhajamo spomin na svetega Leona Velikega, papeža, ki je v času velikih pretresov trdno stal na skali vere, se moramo vprašati: na čem stojijo naša stopala, ko se tla pod nami zamajejo?

Sveti Pavel v Pismu Titu, ki smo ga pravkar slišali, nam ne daje navodil za teoretiziranje. On nam daje navodila za življenje. Govori o treznosti, o dostojanstvu, o ljubezni in o potrpežljivosti. »Zakaj razodela se je Božja milost, ki rešuje vse ljudi,« pravi Pavel. Ta milost ni neka oddaljena teološka ideja. To je tista ista milost, ki je oblikovala Benovo srce. Spomnite se, kako je ta fant, ki je s svojo briljantno logiko krmaril po AWS oblakih in programiral igre, v svojem bistvu ostal preprost in neizmerno sočuten. Tista njegova ponudba, da bi izpraznil svoj hranilnik za strica Williama – tista pripravljenost, da bi dal vse, kar je imel, čeprav na koncu ni bilo treba – to je bila Pavlova »vzgoda v dobrih delih«. To je bila drža nekoga, ki je razumel, da je človek bogat le takrat, ko daruje.

Moramo si danes, štiri mesece po tistem junijskem dnevu, ko je Benjamin odšel k Očetu, odkrito pogledati v oči in priznati težo, ki jo nosite, Alan, Thao in Ryan. Vem, da so trenutki, ko se hiša zazdi pretiha, ko so prostori izpraznjeni tistega njegovega mehkega glasu in tistega jutranjega »Dobro jutro, oči«. Vem, da se v tišini noči v vas včasih naseli tista grenka senca, tisto tiho vprašanje, ki ga toliko staršev nosi v popolni samoti: »Ali sem spregledal kakšen znak? Bi lahko storil več? Je bila v moji skrbi kakšna napaka?« Poslušajte me zdaj, v tej sveti uri, pred obličjem Boga, ki bere iz najglobljih kotičkov vaše duše: niste krivi. Bolezen, ki je preizkusila Benovo pot, ni bila kazen in ni bila posledica nobene vaše napačne odločitve ali opustitve. Bog ne tehta ljubezni staršev z merili človeške krivde. Nekatere preizkušnje v tem krhkem življenju priletijo kot nevihte, ki jih nobena človeška budnost, nobena skrbnost in noben napor ne morejo preprečiti. Bili ste njegovo varno zavetje, njegova ljubezen, njegov dom do zadnjega diha. Odložite ta težki kamen krivde, ki vam ne pripada; Bog vas ne obtožuje. Vi niste zgrešili. Vi ste ljubili z vsem svojim bitjem, in ta ljubezen ostaja zapisana v večnosti.

Jezus v današnjem evangeliju govori o gospodarju in služabniku. »Kdo izmed vas,« pravi Jezus, »bi rekel svojemu služabniku, ki pride s polja, 'takoj pridi in sedi k mizi'? Ali mu ne reče raje: 'pripravi mi večerjo'?« Na prvi pogled se te besede zdijo ostre, skoraj hladne. A poglejte globlje. Jezus nas uči o naši drži pred Bogom. Mi nismo gospodarji svojega življenja; mi smo tisti, ki služimo. In v tej službi – v tej naši vsakdanji poti, v našem delu, v naši skrbi za druge – najdemo svojo pravo identiteto. Benjamin je to razumel. On ni zahteval, da se svet vrti okoli njega. On je bil tisti, ki je s svojim nasmehom, s svojo radovednostjo do letal in s svojo pripravljenostjo pomagati, služil ljubezni. On je bil »neprofitni služabnik« v najlepšem pomenu besede: nekdo, ki je preprosto delal to, kar je bilo prav, ker je bilo prav.

In prav tu se zgodi tisti veliki obrat, tista luč, ki prodre v temo našega žalovanja. Ko Jezus reče: »Ko storite vse, kar vam je bilo ukazano, recite: 'Nekoristni služabniki smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti,'« ne govori o poniževanju človeka. Govori o svobodi. Ko priznamo, da vse prihaja od Boga, se nam odpre prostor, kjer nas Bog sam povabi k svoji mizi. In prav to se je zgodilo Benjaminu. Njegovo življenje, čeprav kratko, je bilo daritev, ki jo je Oče sprejel v svoje naročje.

Oče Alan, tiste sanje, ki ste jih imeli 25. junija – tisti prizor zunaj sobe 419, kjer sta z Benom stala in se pogovarjala – niso bile le odmev vaše stiske. Bile so trenutek milosti. Ko vam je Ben rekel: »Ba ơi, test nào con cũng qua hết. Con tự thở được bình thường mà… sao con lại bị như vầy?« in ko ste ga objeli in mu rekli, da bo zdaj na nebu za vedno, tisto njegovo mếu máo, tisti njegov prehod v mir in tista zadnja beseda: »Ne skrbi, spremljal te bom,« to je resnica, ki vas drži. Ben ni izginil. On je tam, v tisti »gostiji«, o kateri govori evangelij, kjer mu Gospod sam streže.

Ryan, dragi brat, ti stojiš tukaj. Vem, kako globoko pogrešaš tistega, s katerim si delil svoje dneve, svojo igro, svojo mladost. Ne skrivaj svojih solz. Ben te gleda z neba in ti pošilja tvoj navdih. Nadaljuj tisto, kar sta začela, živi pogumno in z odprtim srcem, saj veš, da bratov objem ni izginil, ampak se je razširil v večnost. Tvoja ljubezen do njega je tista vez, ki jo smrt ne more pretrgati.

In vsi vi, ki poslušate od daleč – vsak otrok, ki nosi svoj križ na bolniški postelji, vsaka mati in vsak oče, ki nosita pretežko breme izgube – vedi, da niste sami. Bog vas drži v svojih dlaneh. Niste pozabljeni. Tudi takrat, ko se zdi, da je tišina preglasna, je v tej tišini prisotna milost. Benova ljubezen, ki se danes pretaka skozi tisti vodnjak v Cà Mau, tista voda, ki v njegovem imenu odžeja lačne in žejne v daljni deželi, je znamenje, da ljubezen ne umre. Ona se spremeni, ona se razlije, ona postane dar za druge.

Ko bomo danes odšli iz tega prostora v vsakdanje življenje, ne iščimo velikih, zapletenih rešitev. Vzemimo s seboj nekaj zelo preprostega: majhno dejanje dobrote v Benovem imenu. Prijazna beseda nekomu, ki je osamljen, trenutek tihe molitve za utrujenega človeka, topel objem domačim. V tej majhnosti se nam odpira nebesko kraljestvo, ki ga je naš Benjamin že dosegel. On je tam, v svetlobi, in nas čaka. Živite torej v upanju. Kajti Bog je z vami, danes in na vse veke. Amen.